PELT: EFFIGY

MIE Music, 2012

V nocojšnji Tolpi Bumov se posvečamo novi izdaji ene najzanimivejših drone realnosti zadnjih dveh desetletij, severnoameriški zasedbi Pelt in plati „Effigy“. Zasedbo morda še najboljše opiše dobrodušna in posrečena opazka nekega novinarja, ki jih je označil za „The Hillbilly Theater Of Eternal Music“. Ta naziv pa je seveda potrebno dešifrirati. Nanaša se na „Theater Of Eternal Music“, pionirja sodobne dronerske muzike, minimalističnega skladatelja in instrumentalista LaMonte Younga, ki pod tem imenom že od konca šestdesetih let raziskuje skrajna trajanja naravno intoniranega sinusoidnega dromljanja analognih sintetizatorjev, glasov in občasnih drugih instrumentov. „Hillbilly“ del naziva pa se nanaša na močne korenine, ki jih imajo Pelt med drugim tudi v apalaških ljudskih glasbah ter splošnem afroameriškem country-bluesu in bluegrassu. Prav tako lahko v oznaki „hillbilly“ prepoznamo neko ljudskost, toplino in blues, ki jih Pelt brez dvoma posedujejo in ki LaMonteu Youngu z njegovimi vzvišenimi, malodane ezoteričnimi ambicijami ter nečloveškimi trajanji na nek način manjka.

„Effigy“ je, kot je na plošči zapisano, „ekstatično posvečena in zadolžena večnemu duhu Jacka Rosea.“ Kitarist Jack Rose je bil do svoje prezgodnje smrti leta 2009 večino časa med ključnimi člani skupine. Spadal je med tiste akterje t.i. „americane“, ki so nadaljevali kitarsko izročilo posebnežev, kot je bil denimo John Fahey s svojimi navezavami na predvojne ameriške glasbe, različne modalne brenkalske tradicije širom sveta in še veliko drugega. Pričujoča plošča je prva izdaja po njegovi smrti, Pelt sami pa po svoje predstavljajo bolj eksperimentalno, tudi iz noise-rocka izraslo dronersko plat zgoraj omenjenih področij.

Uvodna „Of Jack's Darbari“ je eksplozija grobih godalnih tekstur, predvsem ene ali dveh violin, ki so pod rokami ustanovnega člana Mikea Gangloffa in morda še koga pri Pelt vedno bile prominentne. Skladba preseneti s svojo surovostjo, v ozadju dromljajoča harmonija in pianino pa kvečjemu le še poudarjata urgenco celote. Sam naslov „Of Jack's Darbari“ pa se obregne ob še eno pomembno postajo marsikaterega dronerskega interesenta – indijsko klasično glasbo. Darbari je namreč ime ene izmed mnogih rag, na katerih le-ta bazira – ugibamo lahko, če je bila morda ena od Roseovih najljubših. Še enkrat omenimo Younga, ki si nekako lasti primat tudi na tem področju – če gre pri njem za poglobljeno frekvenčno, duhovno in estetsko študijo uglasitev, fraziranj in splošnih zvočnih karakterjev, pa Pelt vse skupaj raziskujejo dosti bolj intuitivno. Do presunljivih unisonov, rahlih mikrotonalnih odstopanj in bogatih disonanc pridejo predvsem prek ekspresivno-improvizacijske ušesne senzibilnosti ter t.i. „tunela“. Kot nekakšno skupno potovanje po ohlapnih brnečih strunah, ki opletajo, se srečujejo, napenjajo, razpuščajo ter tvorijo nepričakovana sozvočja in tenzije.

„Wings Of Dirt“ poudari in potencira vseprisotno dronersko podstat modalnega bluegrassa, s specifičnim zibajočim pristopom tolkal pa se polnokrvno potopi tudi v njegovo afroameriško posredovanost. Fantastično! Med instrumenti, ki jih Pelt pogosto in kolektivno uporabljajo, so tudi t.i. pojoče oz. tibetanske sklede. Le-te vodijo šestminutno kovinsko dromljanje komada „Spikes and Ties“, ki tvori nekakšen most do ekstatične sredice albuma. To sta komada  „Last Toast Before Capsizing“ ter „Ashes of a Photograph“, ki  naslavljata občutke boleče izgube in svete jeze v naprezanju po transcendenci in komunikaciji z mrtvimi. „Last Toast Before Capsizing“ Pelt tako postavi ob bok ropotajočim in gorečim muzikam predanosti, ritualnemu hrupnemu zanosu najbolj viharnih trenutkov Johna Coltranea in post-coltraneovskega kontinuuma. „Ashes of a Photograph“ pa prav tako na globok način v poslušalca potisne eksistencialno nujo igranja, vitalnost in obupno potrebo po kolektivnem in ekstatičnem dronerskem zvočenju, ki je – če uporabimo izposojeno frazo - „as serious as your life“.

Plošča, ki je zapolnjena do roba, izzveni s še dvema brnečima komadoma, v katerih člani znova premečejo instrumente. Odlikuje pa jih tudi spreminjajoča se in surova in-your-face akustična kvaliteta posnetka. O plošči „Effigy“ bi lahko povedali še veliko. Med drugim o samem naslovu, ki se nanaša na figuralne gomile raznih totemskih živali severno-ameriških Indijancev in ki tvori pomembno sestavino kulturno-geografske krajine, v kateri bivajo in se po njej potikajo Pelt. A na tej točki se raje ustavimo in zaključimo s povabilom k poslušanju ene močnejših in bolj polnokrvnih drone izdaj zadnjih časov.