Cherry Red, 2019

K čemu naj bi stremel glavni tok oziroma mainstream? Kaj naj bi predstavljal oziroma zaobjemal ter kje se nahaja meja med podtaljem, alternativo, komercialo in tako imenovano popularno glasbo? To so skoraj vsakdanja vprašanja konzumenta dandanašnjih glasbenih naplavin, ki jim opredelitve po glasbenih zvrsteh veliko ne pomagajo oziroma se tako ali tako iz dneva v dan širijo z neštetimi novimi imeni in vsebinami. Poskusi upogibov in razločevanja ter umestitev glasb takšno zmedo - ob precej večji dostopnosti in hkrati dvoumnejši predstavitvi glasb kot kdajkoli - samo še stopnjujejo.

Podobne prebliske v zvezi s pop glasbo oziroma glasbo nasploh ima že dalj časa tudi David Thomas, edini stalni član clevelandske zasedbe Pere Ubu. Ja, prav tistih, enih in edinih Pere Ubu, ki pod samosvojo glasbeno etiketo avant-garage že od leta 1975 zavračajo take in drugačne norme, obvezno razstavljajo žanrske opredelitve, neobičajno pristopajo k tehnikam snemanja, črpajo iz materialov art performansov, starega angloameriškega rocka, iz tako imenovane konkretne glasbe, krautrocka in kdo ve česa še. Pere Ubu vse to pretapljajo v nikoli isti, a vedno nezamenljiv in prepoznaven zvok, ki je postal sinonim za šokantnen underground, kar velja še danes. Edina konstanta v bendu, Thomas, je neke vrste posebnež, odvisnik od glasbe, skrajni deloholik s samosvojim pristopom do vsega, še posebej pa do tistega, v kar se poglobi. Tako sta večmesečno poslušanje komercialnih radiev in tuhtanje o pomenu oziroma smislu pop glasbe Thomasa privedla do desetih novih skladb, zdaj zapakiranih pod imenom The Long Goodbye. In ker pop glasba po Thomasu ne bi smela obstati brez določenega smisla in iskrenosti, plošča The Long Goodbye predstavi pop glasbo, kot bi ta morala zveneti.

Album je naslovljen po detektivskem romanu ameriško-britanskega pisatelja Raymonda Chandlerja, zajemal pa naj bi vse različne zgodbe zasedbe Pere Ubu, ki so jih člani zasedbe delili v več kot štiridesetletni karieri. David se je albuma lotil kot običajno svojeglavo. Najprej je svoje samostojne posnetke ustvarjene s sinti, melodeonom oziroma gumbno harmoniko, glasom in drugimi aparaturami poslal glasbenikom ter jim predstavil nov pristop k skladanju komadov. Glasbenik v tem novem pristopu ne odigra vedno točno določenega dela, ker to pač ne bi predstavljalo čutenja komada. Če tako čuti, naj zaigra, če ne, je tudi v redu. Skratka, vodilo: ne moreš zgrešiti, ne moreš zadeti. Prav zato je zaradi različnih uporab glasbil v pesmih pogosto čutiti velika odstopanje od komada do komada.

Uvodni What I Heard on the Pop Radio s svojim razpadajočim postpunkovkskim ogrodjem demonstrira Davidova visoka pričakovanja v odnosu do pop glasbe, opiše namreč strašne čustvene izlive, ki jih sliši na radiu.  Marlowe je Thomasov poklon Chandlerju in razkriva glasbenikovo razumevanje pisatelja ter njegovega fiktivnega literarnega lika v skrajno razpuščenem glasbenem formatu v bizarnem stilu Ariela Pinka, Geneve Jacuzzi, Julie Holter in drugih, ki so prispevali k čudaški kompilaciji Human Ear Volume 1. Sledi najbolj neposreden komad Flicking Cigarettes at the Sun, ki kljub elektronskim manipulacijam še najmočneje spomni na določene zasedbine stare pesmi, obenem pa navrže podobnosti z novejšimi platami benda The Fall. Z vsem žvenketom, melodeonom ter Thomasovim nosljavim, sinusnim falš glasom se na albumu kljub večinski prevladi sintetičnih zvokov ne izgubi organsko nihanje med komadi, nekateri so namreč tudi sami sebi kontrapunkt. »Land is a Preacher/Road is a Teacher« poje David v majavo nojzerski devetminutni skladbi The Road Ahead, ko izraža zaskrbljenost nad človeško nemirnostjo in potrebo po begu ter potovanjih. 

The Long Goodbye za Thomasa in posledično Pere Ubu pomeni konec nekega obdobja, spremembo v metodi ustvarjanja glasbe, karkoli že naj bi to v primeru Pere Ubu sploh pomenilo. Nikakor pa ne gre za konec ali zadnjo izdajo benda, vsaj če je verjeti Thomasu. Očitno je, da The Long Goodbye ni iztopajoč biser znotraj njihove bajne diskografije. Za neprivržence bodo Pere Ubu še vedno čudni in preveč free. Za poznavalce, ki so se zasedbi skozi leta že načudili, pa bo album morda uspel predstaviti še en nov pristop oziroma nov obraz zasedbe, ki pa se, roko na srce, zadnja leta troši s pasivnejšim pulzom, čeprav ostaja prevratna.  David Thomas in ekipa se kot vselej ne ozirajo za nikomer, še posebej ne nazaj, in tudi ne tuhtajo preveč o tem, kako naprej. Thomas živi predvsem v sedanjosti, tukaj in zdaj. »Yesterday haunts all your tomorrows« …