Matador, 2014

Mike Hadreas, ki ustvarja pod umetniškim imenom Perfume Genius, je 23. septembra izdal težko pričakovan tretji album. Glasbeno je začel ustvarjati po preselitvi iz New Yorka v rojstni Seattle, kjer se je iz občutkov osame rojevalo ogromno idej, ki so se začele pojavljati na Myspaceu. Leta 2009 je založba »Turnstile« izdala singel »Mr. Peterson«, ki je kmalu izšel tudi na prvi dolgometražni plošči »Learning« iz leta 2010, čez dve leti pa ji je še sledila »Put Your Back N 2 It«. Od preprostih komadov na prvencu je na drugi plošči pridobil več suverenosti in prešel na kompleksnejše aranžmaje. Glede na to, da sta zvokovno oba izdelka v večini temeljila na klavirju in vokalu, se je po drugem albumu marsikateremu poslušalcu porajalo vprašanje, kaj bo prinesel naslednji izdelek. 

Tretja albumska izdaja je udarila nepričakovano in brezkompromisno. Avtor, ki se je na prejšnjih albumih soočal s strahovi odraščanja in sprejemanja na izpoveden, liričen način, je na tej izdaji spremenil prestrašenost v jezo in jo postregel s samozavestjo. In Mike je lahko samozavestno jezen ali jezno samozavesten, saj se vse življenje sooča s predsodki in podcenjevanji glede njegove spolne usmerjenosti, izgleda in načina razmišljanja. Da, njegov način je res drugačen, poseben, kar se sliši v njegovih skladbah, z besedili, ki so iskrena ter na novem ploščku tudi grenko sarkastična in provokativna, z melodijami, ki bi lahko bile osladne, ampak so tako zelo nevsakdanje očarljive, da niso.

Album se odpre s pesmijo »I Decline« in je mehak uvod v naslednje skladbe, saj nadaljuje v stari maniri s klavirsko podlago. Za njo nas melodramatično zadane »Don’t you know your Queen?« s prvega singla »Queen« s čisto drugačno instrumentacijo, kot smo je sicer navajeni pri artistu. Svojo čudaško pozo drzno postavi na ogled predsodkov polnim homofobnim mišičnjakom in vse skupaj zapakira pod težke kitare in razigrane sintetizatorske linije. Energijo in vpliv za najnovejši izdelek je črpal iz skladb PJ Harvey. Vsaj enkrat se je želel tudi on brez sramu in s ponosom postaviti na piedestal. Da je tako velik navdih bila ravno »PJ Harvey«, najverjetneje izhaja tudi iz dejstva, da z Mikeom že drugič sodeluje njen dolgoletni kolaborator »John Parish«. Producentsko taktirko pa je prevzel »Adrian Utley«, član skupine »Portishead«, ki je s sintetizatorji in na basu prispeval levji delež k celotnemu zvoku albuma in sijaju posameznih komadov. S svojim vložkom je podprl razširjene aranžerske sposobnosti glasbenika, saj ne ostaja več samo pri nežnih izpovedih, ki so še vedno srce parajoče in neposredne, kot na primer v »Don't Let Them In«, ki se iz balade tekom skladbe prelevi v iskrivo elegantno kraljico. Na drugi strani pa album vsebuje ogromno preobratov in različnih dimenzij. Znotraj skladb se vrstijo konceptualno kontradiktorni deli, tako na primer v »My Body«, ki se iz zanimivega basovskega ubiranja spremeni v zastrašujoče groteskno trobljenje. Ali pa v soulovsko navdahnjeni »Fool«, ki se, še preden se skladba razvije, zaustavi med zračno eksperimentalno luknjo krvavečih glasov, iz katerih prileze gospelovsko obarvana ritmika s tleskanjem in vokalno basovsko repeticijo. V skladbah in na celotnem albumu je vseprisotna dualnost, saj skladbe od lahkotnosti in plesne dinamike drsijo v temačno »Scott Walkerjevsko« brbotanje ali iskrive in graciozne himne. Kljub neprestanim obratom in nenehnimi presenečanji z instrumentacijo in idejami pa so prehodi povezani in skladbe delujejo kot zaključena celota. 

Perfume Genius še vedno ostaja na temni strani, kot poje med predirajočimi obrednimi kriki: »There is no angel / Above the grid / Maybe baby / this is it,« četudi se pesmi na čase slišijo razsvetljene. Avtor se izpoveduje še vedno iskreno in neposredno, razlika je le, da je na albumu »Too Bright« odkril novo moč, samozavest, ki je nastala iz ponotranjenih družbenih frustracij. Le-te sedaj podaja na bolj nekonformističen in že na čase rahlo agresiven način. 

Izdelku nimamo kaj očitati, je nenavaden, strašljiv in iskriv obenem in na drugi strani neverjetno eleganten in neustrašen, le da je, kot vsi njegovi albumi, kanček prekratek. Zanimiva mešanica, ki na albumu drsi od glamurja in gracioznosti »Davida Bowieja« pa do »Antonyjeve« tenkočutnosti z okusom »Portisheadovske« melahnolije, je več kot glasba. Je izjava, ki z estetsko in čustveno dovršenostjo poziva k sprejemanju in nekategoriziranju. Je ogledalo okolju, ki nas nasilno potiska v okvirje in predale. Njegova glasba je »queerovska«, če se svet deli na homoseksualce in heteroseksualce, in poženščena, če se svet deli na ženske in moške, ali pa je preprosto nad temi delitvami. Avtorja, ki je sicer zelo introvertirano usmerjen, je družbena situacija tako zelo opredelila, da se lahko povsem legitimno sprašujemo, kakšna bi bila njegova glasba nad vsem tem in če bi sploh obstajala.