Don Scott & Michael Herring, 2020

Kot pritiče ležernemu nedeljskemu večeru po zaključenem ljubljanskem Jazz Festivalu, se bomo tokrat v Tolpi bumov seveda spustili v jazzovsko in nedeljsko obarvan dvojni album Irrational Revelation and Mutual Humiliation zasedbe Peripheral Vision iz kanadskega Toronta, album, ki je izšel maja letos. Tudi če ste se v zadnjih štirih dneh že pošteno naposlušali jazzovske glasbe, ste lahko brez skrbi, ob tej priliki namreč podobno kot na festivalu ne bomo imeli možnosti slišati celotne podobe glasbe z albuma, ki šteje 14 precej dolgih komadov. Peripheral Vision je v osnovi kvartet, ki ga tvorijo basist Michael Herring, bobnar Nick Fraser, saksofonist Trevor Hogg in kitarist Don Scott. Zadnja dva se v projektu izpostavljata kot osrednja komponista in idejni vodji, vendar pa je glasba skupine vseeno predvsem plod sodelovanja med prijatelji, rojena kot rezultat dolgih ur vožnje v turnejskih kombijih po Evropi. Poleg jedrne zasedbe na albumu slišimo tudi več gostov, katerih imen v tem trenutku ne bomo naštevali, a to dejstvo je vredno izpostaviti že zgolj zato, da se ne bi kdo ob poslušanju morda kar prestrašil ob recimo zvokih vibrafona.

Filozofija, ki jo zasedba izpostavlja v naslovu albuma, se duhovito referira na skupne vaje zasedbine ritem sekcije, ki delujejo obojestransko ponižujoče. A ponižnost v tem smislu je treba razumeti predvsem kot simbolno majhnost glasbenika in njegovo specifično vlogo, v kateri je predvsem in samo meseni kanal, skozi katerega se manifestira in materializira glasba. Takšen skoraj meniški pristop k ustvarjanju nato vodi v razodetja, pa naj bodo ta kar iracionalna. Ali zasedba takšen pristop dejansko živi ali ga zgolj podaja kot nekakšno krovno filozofijo svojega ustvarjanja, na tej točki ni pretirano važno. 

Morda je pomembno predvsem dejstvo, da ta konkretna tematika vzpostavlja nekakšno plastenje v kontinuiranem glasbenem in konceptualnem izrazu zasedbe. Glasba na novi plošči se napaja iz istega vodnjaka kot že na albumu More Songs About Error And Shame. Pristop h kompoziciji se med obema albumoma nič drastično ne spremeni, predvsem gre za širjenje in dograjevanje in preizkušanje novih konkretnih idej oblike. Poleg konsistentnosti v zvenu in kreativnih posegih pa analitičen poslušalec hitro opazi tudi zasedbino fiksacijo na pojme, kot so ponižanje, krivda, sram in razodetje. Ti se kažejo predvsem v naslovih skladb in albumov, o njihovi vlogi kot funkciji te glasbe pa se moramo odločiti predvsem sami.   

Kot smo že omenili, je glede na tehnični nivo in ure, ki so jih ustvarjalci preživeli v vadnicah, zasedbina artikulacija glasbenih idej več kot jasna. Kot je v takšnih godbah skoraj standard, je v teh kompozicijah mogoče slišati idiosinkrazijo posameznih inštrumentalistov v njihovih subtilnih osebnih artikulacijah. Denimo v skladbi Neo-Expressionism For Pacifists, v kateri se prepletajo improvizirane kitarske melodije, bas in saksofon, vsak inštrument pa v glasbo vnese tako specifično barvo kot lasten glas, ki bi ga po srečanju prepoznali tudi izven konteksta same zasedbe Peripheral Vision. Dodatna pozitivna lastnost, ki jo gre pripisati plošči v današnji Tolpi bumov, pa se skriva v dejstvu, da zasedba ustvarja že dobrih deset let, iz česar izhajata močna stilska usklajenost ter izrazita sposobnost pozorne igre v improvizaciji med vključenimi glasbeniki. V skladbi N12 kitara nasledi saksofonski solo v skoraj neopazni tranziciji, v začetku gradi na istih idejah in jih nato plodno razvije dalje. Improvizacije na plošči s te perspektive delujejo koherentno in sledijo nitim, ki se vijejo skozi kompozicije, predvsem pa inštrumentalisti v bendu igrajo eden z drugim in ne eden čez drugega.

Nazadnje pa je na mestu izpostaviti tudi kompozicijo Reconciliation Suite ter njeno zgodbo nastanka. Basist Michael Herring je v Torontu prejel štipendijo, da bi pripravil kompozicijo v duhu sprave med staroselskimi prebivalci ozemlja Kanade in skupnostjo, ki danes živi na istem ozemlju. Glede na dejstvo, da sam ni potomec staroselcev, se je seveda pisanja moral lotiti premišljeno, v svojem delu pa je izhajal predvsem iz židovske tradicije. Glede na teme, kakršni sta napaka in krivda, s katerimi se torej Peripheral Vision ukvarja na svojih albumih, deluje suita popolnoma na mestu, odpira namreč diskurz o spravi. V času ponovnega ukvarjanja s problemi historičnega in sistemskega rasizma Peripheral Vision svojo platformo uporabijo za odpiranje vprašanj manjšin v okviru lastnega lokalnega okolja in se tako znajdejo v vlogi, v kateri je jazz že deloval nekaj tisoč kilometrov južneje …