Blackest Ever Black, 2017

Glasbo največkrat razbijamo ali seciramo na osnovne komponente in zlahka nas spreleti misel, da operiramo zgolj z nišami in klikami. Najsi bo to metal, klasična glasba, jazz ali vsa podžanrska periferija, vedno končamo z ustvarjanjem mej, ki so v najboljšem primeru zgolj arbitrarne. To načelo elektronsko-plesna glasba ponaša v ekstreme. Tovrstni žanri se cepijo, s tem ustvarjajo svoje lastne jezike in kulture ter ustvarjajo izolirne prostore, znotraj navideznih meja katerih se glasbeniki največkrat ujamejo in izgubijo.

Blackest Ever Black je založba, ki je izdala tokrat obravnavani Pessimistov istoimenski prvenec, založba, ki skuša take dogme na vsak način sprevračati. Njen katalog izdaj potrjuje nagnjenje k žanrsko neoprijemljivi obskurnosti, ker ta pač nima večje veljave in pravi patos Blackest Ever Black je pravzaprav zgolj in samo estetika zvočne slike. Slednje potrjuje sestav glasbenikov, katerih plošče je založba izdala v preteklosti, od britanskega techno veljaka Regisa preko eksperimentalne skupine Raime in wave producentke Tropic Of Cancer pa do misteriozne folk glasbe Tarquin Manek.

Tu pa nastopi tudi šele dvoletni drzen, a očitno še kako uspešen pristop Kristiana Jabsa oziroma Pessimista. Ta se je namreč prvih pet let svoje producentske kariere kalil v izredno konvencionalnih drum'n'bass vodah in upamo si trditi, da bi z že izdanim materialom, pri zelo rosnih letih, na založbah, kot so Samurai, Renegade Hardware ali Cylon, kmalu dosegel tudi vrhove žanra. A zgodil se je Pessimist – če kultura drum'n'bassa glasbeni inženiring in klinično natančen mixdown postavlja pred kreativnost in nasprotno techno kultura daje večjo vrednost ujetemu groovu, se je Pessimist s svojim znanjem produkcije in občutkom za groove odločil tako razpotje izkoristiti v svoj prid. Danes tako zavrača precizne strukture drum'n'bassa, svoje produkcijske sposobnosti pa uporablja v namen mešanja cukajočega in trzajočega občutka drum'n'bassa ter pogonske sile techna. Slednje se odraža v glasbenih kosih z jasno, povsem zavedno vizijo o tem, kam kreniti dalje, taka namera pa ga danes med drugim umešča tudi na tehnoidno založbo bratov Zenker, Ilian Tape in na UVBjev 76 Music.

Kaj torej predstavlja Pessimistov debitantski album Pessimist? Lahko bi rekli, da gre - začenši že z njegovo prvo izdajo za Blackest Ever Black – tu za podaljšek drznega pristopa, ki po producentu T++ celo najbolj radikalno ali najbolj uspešno dekonstruira odnos med britanskim junglom in technom ter da gre temu primerno za manjkajočo vez med Source Direct in British Murder Boys. Prav slednje težkokategornike bi denimo lahko razumeli kot navdih za komada Grit in Peter Hitchens. Regisovo zvočno estetiko – ali tudi splošno estetiko založbe Downwards – gre zaznati v miksu industriala in techna z ostrimi hi-hati ter snari, močno občutnim basom in srhljivo sint linijo. Bloom in Glued prežemajo morbidni postapokaliptični droni, zamejeni s polomljeno ritmiko v stilu DJ Shadowa, oba štikla pa Jabs okrasi z akustično odigranimi bobni. Šele s predzadnjim komadom Through The Fog, pred outrom dolgometražca, slišimo tudi Pessimistov jungle kot poklon lastnim produkcijskim začetkom. Vselej pa nam album daje zlovešč občutek, ki kar kliče po cyberpunkuvskih naracijah degradiranih in prenaseljenih metropol pod nadzorom tehnokratske monokulture in globalnih korporacij.

Že sam spisek glasbenikov, na katere spominja Kristian Jabs s svojo kvalitetno produkcijo, da vedeti, da gre v primeru Pessimista za nekaj konkretno dobrega in izvirnega. Zvočna estetika, kakršno uspe izraziti že s svojim debitantskim albumom, je na zavidljivi ravni, prav tako pa tudi nivo produkcije. Pessimist uspe, kjer večina ostalih drum'n'bass producentov ne – fundamentalno ohranja naš interes, ne da bi nas ob tem zares zanimalo, s kakšno software plugin akrobatiko ustvarja zvok. Ob praskanju po bradi se izgubljamo v groovu in tuhtamo, kam bi ga postavili. Bržkone pa se z izredno uspešno fuzijo drum'n'bassa in techna Pessimist z debitantskim dolgometražcem postavlja kar v svoj lasten kot.