World Edition, 2014

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo delo že daljše obdobje v Berlinu delujočega avstrijskega skladatelja, ki je pred leti prišel v Ljubljano in v organizaciji IRZU odpredaval en strašno fascinanten kos informacij o raziskovanju zvočnosti, o jeziku, o hrupu in elektroniki, o namenskih algoritemskih analizah frekvenčnega zvočnega spektra, o midi mehaniki in navsezadnje o zvočnih podpisih dreves.

Peter Ablinger je zelo zanimiv komponist nove glasbe s seznamom del, razprostrtim skozi trideset in več let ... Bil je študent jazza, zanimal ga je free-jazz in manj kanon klasične ali t. i. „resne“ „tie-wearing“ glasbe. Ablingerjeva muzika se sicer najbolj umešča ravno v ta zadnji, torej klasični milje, vendar ga po drugi strani tudi minira, sabotira ali vsaj kaže strašne paradokse, ki danes pestijo že samo izrekanje te tradicije.

Njegova najbolj prepoznavna dela so dela, vzeta iz dveh serij, ki ju dovolj zlahka opredelimo kot razpon skladateljevega splošnega glasbenega interesa. Weiss / Weisslich je dvajsetletna serija raziskav šuma – v nekem, morda najtočnejšem, smislu šuma ozadja nasproti hrupu, namenskemu hrupu kot elementu glasbene kompozicije. Med drugim je Ablinger snemal drevesa. Zeleno drevo določene vrste ima svoj lasten zvočni podpis. Breza bo v vetru zvenela kot breza, ne glede na to, kje stoji ali kako močno piha. Njegov drugi, še bolj izpostavljen projekt, pa je „Phonographie“, osnovan okoli frekvenčnih študij govora, ki alikvote govorjene besede prepisuje v kompleksen tonski zapis, v končni obliki strojno, preko midi protokola, odigran na klasičen klavir. Ablinger tukaj nekako hudomušno pripomni, da muzika končno govori, torej - končno prav to, česar si vsi tako želijo. Phonographie skladatelj navaja tudi kot primer svojega večjega interesa za vizualne umetnosti kot za glasbo, Phonographie naj bi bila inspirirana s strani slikarske tehnike fotorealizma, podobno kot naj bi njegov serializem bil bližje Monetovim različnim verzijam iste slike kot Schoenbergovim harmonskim širjenjem.

Plošča, ki jo predstavljamo danes, pade v spet nek tretji Ablingerjev projekt, tokrat Augmented Studies. Ko se spustimo malo dlje, postane dovolj očitno, da je skladateljev interes tukaj seveda zelo soroden vsemu ostalemu, kar počne, da se spet, podobno kot v primeru kosov Regenstücke, inspiriranih z ritmi dežja, fokusira na odnose enostavnosti/redundantnosti ter kompleksnosti, seveda predvsem skozi percepcijo oziroma naknadno reprezentacijo. Kos, ki ga bomo poslušali prvega, se imenuje Hypothesen über das Mondlicht ali v prevodu „Hipoteze o mesečini“ in se v osnovnem konceptu osredotoči na potencialno reprodukcijo kompleksnih ritmičnih vzorcev odslikav svetlobe s površine valujoče vode. Ablingerjevo vprašanje tu je potencial algoritma za reprodukcijo teh vzorcev, rezultat pa je izjemno kompleksna mikroritmična in mikrotonalna kompozicija za flavte, ki z mehaničnimi nadgradnjami igrajo mikrotonalne lestvice in dolge gladke glissande.

Ta kompozicija je nastala leta 2012, iz katerega očitno izhaja večina nocojšnjega Augmented Studies Materiala ... izjema je neimenovano delo za 3 flavte, ki je nastalo že med leti 89 in 91. Ohne Titel / 3 Flöten I-III je delo za tri flavte, eno v standardni intonaciji oktave z dvanajstimi poltoni, medtem ko so oktave drugih dveh flavt razdeljene na 13 oz. 15 enot. Podobno kot Hypothesen über das Mondlicht je Ohne Titel izjemno kompleksna kompozicija, iz katere primarno sije metoda in potem njene tehnične specifike ter njeni tehnični rezultati. To sta dve glasbeno-metodološko izredno privlačni, poslušalsko pa zelo zahtevni kompoziciji.

Druga od štirih kompozicij s plošče izstopa kot prva. Izstopa, ker gre za kombinacijo glissando flavt in terenskega zvoka, šuma dveh sesalcev v prostorni cerkvi San Giovanni e Paolo v Benetkah. Je najkrajši kos s plošče, ki skozi delikatno komponiran glissando inštrumental s fascinantno globino zares uspe v lovljenju iskane mistike prepletanja zvočnosti „redundantnih“ sesalcev in kompleksnosti akustike cerkve ... Ta kompozicija v kombinaciji s zadnjo, Moire üstudie für Chiyoko Szlavnics, predstavlja vrhunec plošče, ki tehničnim konceptualnim nastavkom skozi bolj izrazite „redundantne“ dejavnike preprosto vcepi pač neko dodano dimenzijo lepote – recimo suspenza v času, suspenza v prostoru. Prva to naredi skozi opisano vmesje v prostoru, druga, ki raziskuje na podlagi specifičnega Szlavnicsevega Moire vzorca, pa isto uspe s časom, ki ga preko repeticije in metričnega prekrivanja počasnih glissando vzorcev oblikuje v paradoksno, na posluh krožno, statično gibanje.

Ablingerjeve tendence k razkrivanju globoke povezave med enostavnimi vzorci metrike in kompleksnostjo reprezentacije gibanja naravnega okolja so na plošči Augmented Studies izražene na res izjemno lep način. Tukaj imamo primer sodobne glasbe, ki se nekako zavestno drži vstran od struj, ki jih bolj določuje raziskovanje tišine po Johnu Cageu. 

Vse kompozicije s plošče Augmented Studies je odigral Erik Drescher s svojimi navadnimi ter mehanično prirejenimi flavtami.