PETER ADRIAANSZ: THREE VERTICAL SWELLS

Unsounds, 2012

Tokrat se posvečamo radikalnemu mikrotonalnemu dronanju skladatelja Petra Adriaansza na plošči Three Vertical Swells, ki je izšla letos pri založbi Unsounds. Adriaansz je skladatelj srednje generacije, rojen v ZDA leta 1966, že dve desetletji situiran predvsem na Nizozemskem. Spletni viri ga navajajo kot enega zanimivejših skladateljev sodobno-klasične panorame - ker pa so take označbe preveč ohlapne in povedo le malo, če ne vemo, v katerih krogih se vse skupaj giba, se v nadaljevanju osredotočamo predvsem na njegov izraz, kot sem nam kaže na pričujoči plošči.

Adriaanszovo izhodišče je precej radikalno in konceptualno rigorozno. Tako tridelna naslovna kompozicija kot tudi petdelna skladba z naslovom „Music for Sines, Percussion, E-bows and Variable Ensemble“ v svoji srčiki vsebujeta interakcijo konvencionalnih inštrumentov s čistimi sinusnimi toni. Pri „Three Vertical Swells“ dodatno iztočnico nudijo prominentne hammond orgle s t. i. leslie zvočniki, ki se obračajo okoli svoje osi. V ospredju je predvsem način, kako ti sprožijo gibanje in rahlo pulzirajočo distorzijo znotraj sicer konstantnega tona. Vse to pa se dogaja v skupnem okolju nastlanih tonov, akustičnih ali elektronsko generiranih, ki so med seboj večino časa razmaknjeni za manj kot pol tona in tako izredno fino tvorijo jasno slišne pulzirajoče vzorce. Gre za delikaten, a informacijsko bogat in neizprosen drone konstantnih mikrotonalnih barvanj in odklonov. V zvočno pokrajino se umešča tudi klavir, ki igra dvo- ali tritonske kromatične grozde, ponekod sestavljene iz različnih oktav, in s svojimi punktiranimi udarci kot da povzema okvir tonskih sestavin, razpirajočih se čez celotno trajanje skladbe.

Brneče teksture so torej namerno in predvsem rezultat kombiniranja relativno čistih inštrumentalnih tonov ter generiranih čistih, a nevsiljivih sinusov. Vendar se tudi skupek alikvotov in odzvenov celotnega zvočnega materiala neprestano sešteva na dodatni ravni in tako tvori vzporedni dih dogajanja, ki ga rešuje pred vakuumsko hermetičnostjo. To se še bolj pokaže v za odtenek bolj razgibani skladbi „Music for Sines, Percussion, E-bows and Variable Ensemble“. Tu lahko poleg tolkal, brenkal z električnimi loki, godal in drugega prepoznamo tudi glas. Glas, ki se sicer tako kot ostali inštrumenti trudi preprosto plasirati posamezen ton, a v danem okolju zveni dobrodošlo grobo - z jasnimi vstopi in izstopi, ki so seveda povezani z dihom.

Pomenljiva je tudi uporaba besede „music“ v naslovu skladbe. S tem se hote ali nehote razpira celotno polje vprašanj o elementarnih označevalcih fenomena glasbe in glasbene geste oz. o opuščanju le-teh. V take potencialno preveč interesno obremenjene razprave se tukaj ne bomo spuščali. Zato pa v tem kontekstu omenimo, da nas Adriaansz s svojim pristopom malodane prisili v pozorno poslušanje najbolj okleščenih zvočnih gradnikov, kot so to sinusni valovi, ter njihove vsebnosti v zvočno-barvni konfiguraciji elementarnih inštrumentalnih tonov. Kot tak pa poleg izgubljanja v skrivnostni in hipnotični zvočni pokrajini omogoča tudi refleksijo samega akta poslušanja – razbiranja in razločevanja ter stapljanja in sprejemanja.