Hassle Records, 2022

Petrol Girls so nastali v Bristolu leta 2013, od takrat pa zamenjali nekaj članov in tudi lokacijo delovanja v nam bližji Gradec v Avstriji. Zasedbo trenutno sestavljajo Ren Aldridge, ki skrbi za tekstopisje in vokal, Joe York s kitaro, Robin Gatt z basom, Zock Astpaj pa udarja po bobnih. Njihovo ime, Petrol Girls, izhaja iz časa pariške komune, iz gibanja, imenovanega Les Pétroleuses. Les Pétroleuses je bila skupina žensk, ki je pripomogla k revolucionarnemu boju leta 1871, navdihnila pa je tudi eno od ustanoviteljic zasedbe, Ren Aldridge. Prvi, samonaslovljen EP benda je izšel leta 2014, od takrat pa so glasbeniki izdali tudi dva dolgometražca, Talk of Violence leta 2016 in Cut and Stitch leta 2019. Ob tem so izdajali tudi EP-je in single, velikokrat kot ogledalo politični klimi, kot je denimo singel I Believe Them (Solidarity Not Silence) iz leta 2020. Novoizdani album Baby je torej že tretji v njihovi diskografiji in hkrati prvi, ki je prišel na recenzentski radar naših frekvenc. Vendar pa se Petrol Girls niso prvič znašle na radarju v našem regionalnem okolju. Leta 2020 so namreč nastopile na festivalu Ment, leta 2017 pa na festivalu Punk Rock Holiday, kjer jih ponovno gostijo tudi letos, naslednji teden, 9. avgusta. 

Ideološki okvir skupine izhaja iz globokih korenin gibanja riot grrrl z začetka devetdesetih let v ZDA in kasneje v Veliki Britaniji, ki ga seveda zaradi organskega razvoja feministične misli in žanrskih fuzij sodobnega časa tudi presega. Pa vseeno se moramo za razumevanje pozicije Petrol Girls ponovno ozreti po famozni feministični preteklosti gibanja riot grrrl, ki se je postavil v opozicijo prevladujoči moški liniji pank rocka osemdesetih in devetdesetih let. Pank so takrat poleg antiestablišmenta in kratkega, a sladkega političnega naboja zaznamovali tudi nasilje, seksizem in mačizem, kar je bilo mnogim oboževalkam panka jasno neprebavljivo. Iz potrebe po izražanju glasu žensk in ostalih identitet, ki niso bile hetero moški, se je razvila nova pank struja bendov, kot so Bikini Kill, Bratmobile, Huggy Bear in The Third Sex. Seveda pa je ta skozi glasbo tekla tudi onkraj političnega izraza; hkrati so namreč nastajali zini, revije in politične entitete, ki so delovale zunaj podtalnih prešvicanih beznic. O legendah devetdesetih pa danes govorimo zato, ker sentiment skupine Petrol Girls ostaja praktično enak; žmohtna kitarska muzika po DIY principih, politična besedila proti kapitalističnemu patriarhatu, izdelovanje zinov in uporaba glasbe kot medija za družbeno-politični boj. 

V zvočnem izrazu se Petrol Girls pozicionirajo nekje v mineštri rocka, posthardcora in panka. Predvsem je za njihov zvok značilna fuzija jeznih kitarskih žanrov s prodornimi bobni, pri čemer jih poleg riot grrrl zaznamujejo vplivi posthardcora iz devetdesetih let, kot je na primer bend Bitch Magnet, noise rocka in novega vala posthardcora, ki se je razvijal v dvatisočih. Glasbeniki kot inspiracijo navajajo tudi zasedbi Fugazi in The Slits. V različnih komadih prodrejo v ospredje različni vplivi, od industriala in noise rocka v skladbi Fight for Our Lives ali novega vala posthardcora, kot ga denimo špilajo Senses Fail in ga slišimo v zadnjem komadu z aktualnega albuma Petrol Girls, naslovljenem Bones. Na singlu Baby, I Had an Abortion pa lahko vzporednice vlečemo tudi s sodobniki IDLES. Spogledujejo se torej s starejšimi zvoki in novejšimi odvodi, kar vodi do barvitih melodij in razgibanih kompozicij. Med sodobniki bi jih lahko primerjali s feminističnimi hardcorovci B.R.U.C.E. iz Portlanda, ki pa so veliko bolj zažrti v glasbeno podtalje. 

Album Baby je kot celota neposreden in brez odvečnega balasta v tridesetih minutah z ostro in jasno linijo pred nami izriše vse, kar nam želi sporočiti o današnji gnili, počasi že kar plesnivi politični klimi. Je tudi, kot se za žanr spodobi, gol in brez zahtevnih prispodob, zato ni treba praskati za interpretacijami iz globočin kritiških možganskih celic. V naboru enajstih komadov sprva v uho stopi rezajoč singel Baby, I Had an Abortion, ki straši in plaši vse konservativne Lidije, vzbuja moralno paniko in s sarkastičnim cinizmom opozarja na reproduktivne pravice in na telo kot mesto nastajanja političnega subjekta. Album Baby je po ironičnem naključju izšel ravno na dan, ko so ZDA razveljavile ustavno pravico do splava.

V duhu tega izstopata še kosti tresoča komada Sick & Tired in Fight for Our Lives, pri čemer je slednji zasnovan kot protestni komad za shod ob fenomenu femicida z elementi skandiranja, himničnim refrenom in kot čez gramofon kričečim vokalom, ki se mu pridruži tudi bivša vokalistka benda Dream Nails, Janey Starling. Album na kratko objasni mnoge feministične teme, od domačega nasilja do zablod binarnega principa mišljenja v skladbi One or the Other. Za konec pa glasbeniki postrežejo še z epsko melodičnim odvodnim komadom Bones, ki ga Ren poetično zaključi z eno redkih metafor »take away the noise and I am bones«. 

Vzdušje med skladbami na albumu prehaja med tem, da zbadljivo vabi v dober mošpit in da nas požene v tek v močen, skupnostni objem sester, ki bo omilil bolečino občutka nemoči v barviti paleti možnih manifestacij patriarhalnih zatiralskih lovk. Orodja, kot so večglasje, protestna struktura glasbe in hrup, pa še dodatno poudarijo funkcijo žanra, v katerem glasbeniki ustvarjajo. Med njihovimi sodobnicami pank rocka iz Velike Britanije, kot so denimo Dream Wife, Dream Nails in The Menstrual Cramps, Petrol Girls zagotovo izstopajo tako zaradi drznosti zvoka kot tudi liricizma. 

Hrvaška teoretičarka, Lydia Sklevicky, je leta 1996 v knjigi Konji, žene, ratovi zapisala, da se patriarhat odkriva vedno znova. S tem je nakazala na neko hudičevo ujetost feminizma v začaran krog, v katerem vsaka generacija stopiclja po enakih starih stopinjah, počasi in previdno, dokler se ne znajde na koncu – na političnem robu. Revolucionarni feminizem iz sedemdesetih let ima torej skoraj identične temeljne cilje, kot radikalke iz devetdesetih, dvatisočih in te, ki bitko bojujejo danes. Tako tudi recenzentka dojema delovanje Petrol Girls, ki so s svojo sporočilnostjo še vedno revolucionarne, a le zato, ker svet še vedno ni.

Samo bijes, ljubav, pivo i pank.