Qilin / Slowfoot Records, 2016

Ob vsej poplavi aktualne glasbene produkcije je izrazito težko vse, kar nam prihaja nasproti, zares vzeti v obzir in smiselno klasificirati. Nasploh se takšne težave pojavijo ravno na področju popularne kulture. Ker je tukaj ciljna publika najbolj široka, je tudi najmanj prilagodljiva oziroma potrebuje več časa za adaptacijo. Zato ni nič čudnega, ko na komercialnih radijskih postajah slišimo po njihovem aktualne komade še iz prejšnjega stoletja. To se zdi problematično predvsem, ker se (kljub pomanjkljivemu izpostavljanju) v okviru javne distribucije pojavlja dovolj kvalitetne nove glasbe, ki bi sicer po vseh kriterijih morala nastopiti pod oznako popularne kulture, a vendar zanjo tam ni prostora.

Ena izmed zasedb, ki bi se lahko soočala s podobnimi težavami, je tudi Phall Fatale, katere album Moonlit Bang Bang bomo v nadaljevanju vzeli pod drobnogled. Phall Fatale je zasedba izjemnih glasbenikov iz različnih koncev Evrope, ki jih, sodeč po zvočnem izrazu, ni strah združevati nečesa povsem tradicionalnega in pa potem nečesa izrazito eksperimentalnega v enoten končen produkt.

Phall Fatale sestavljajo Joana Aderi, vokalistka in komponistka, ki se glasbeno udejstvuje predvsem skozi probleme stikov organskega in elektronskega v zvoku; vokalistka Joy Frempong, ki se s svojevrstnim pristopom k elektroniki najbolj domače počuti na impro/jazz prizorišču; John Edwards, basist z bogato kariero, igral je namreč tudi z Evanom Parkerjem, Johnom Butcherjem, Petrom Brötzmannom in podobnimi; potem še en basist, Daniel Sailer, ki se najraje udejstvuje na področju ekperimentalne in improvizirane glasbe; nenazadnje pa še človek, ki je združil našo dotično celoto Phall Fatale, bobnar Fredy Studer, ki velja za pionirja bobnarske improvizacije, še danes pa igra tudi v mnogih drugih projektih. Temelje zvoku skupne zasedbe so postavili že z albumom Charcoal from Fire, ki je luč sveta ugledal v letu 2011.

Prevladujoča struktura njihove glasbe se giblje med preigravanjem dvojnih basov, doživetega groovy bobnanja, organsko zvenečih elektronskih sekvenc in poetično odpete ter ponekod govorjene besede. Od tega se niso odmaknili niti na svoji novi plošči Moonlit Bang Bang. Že s prvo pesmijo na albumu - The Girl, The Beat nam na dajo vedeti, da vsako vokalno linijo in ritmičen udarec ob boben jemljejo zelo resno. V nadaljevanju se zvočna podoba razširi še z elektronskimi komponentami ter razigranimi bas linijami, vse do bolj divjih zefektiranih vmesnih prepletanj posamičnih inštrumentov, kar se recimo dobro pokaže v komadu Fish Tank, ki združuje tako nekoliko bolj zasanjan in razvlečen vokal kot tudi ljubke zvoke distorziranega basa.

Album se tako zanimivo giblje po več svetovih hkrati. Glede na svojo navidezno preprostost, lahko zapomnljivost in spevnost bi se brez težav znašel med popularnimi popevkami, vendar po drugi strani vključuje tudi veliko specifičnih elementov, ki ga zlahka predalčkajo pod oznake jazza, eksperimenta, na trenutke noisa in morda celo alternativnega metala. Moonlit Bang Bang je še najprej sestavljanka mnogih različnih glasbenih momentov, tako časovno in prostorsko definiranih kot tudi povsem odprtih za improvizacijo.

Vsebinsko se album zopet na zabaven in nevsiljiv način dotika mnogih življenjskih tem, tako eksistencialnih kot tudi političnih. Genialno je, kako jim tudi zahtevnejše vsebine uspe podati na najbolj lahkoten in humoren način. Moonlit Bang Bang je inovativna različica združitve resne in popularne glasbe, kar se predvsem kaže v sami strukturi albuma in skladb, ki z izjemo enega komada ne presegajo dolžine prijaznih petih minut, ter v zvočni elementarnosti, ki je na trenutke tako specifična, da se znajde povsem izven dosega preprostega posnemanja.

Vseskozi gre za zelo dobrodošel nov pojav na glasbeni sceni, katere popularno-glasbeni del je še kako potreben osvežitve, kakršno nudijo Phall Fatale in primerljive zasedbe.