Sacred Bones Records, 2017

Enaintridesetega marca letos je minilo točno deset let, odkar je Margaret Chardiet v tek pognala svoj projekt Pharmakon. Ta isti datum pa stoji tudi kot datum izida njenega tretjega albuma Contact, ki je enako kakor prejšnja dva, Abandon ter Bestial Burden, izšel pri Sacred Bones Records. Novi album naj bi predstavljal neke vrste evalvacijo ustvarjalkinega dosedajšnjega dela, z značilnim vprašanjem, kaj pomeni biti človek, zopet v ospredju.

Večno vprašanje o smislu in pomenu bivanja, odgovor na katerega je lahko izjemno preprost ali pa sila zahteven, pa v delu Pharmakon ni izpostavljeno, ker bi želelo na vsak način pokazati pravi odgovor, pač pa se kaže v obliki kosti, ki jo je v znak razmisleka vedno znova dobro še malce dodatno obglodati. Navsezadnje ne moremo zahtevati univerzalnih odgovorov na takšna vprašanja, lahko pa se jim vsak zase približamo skozi refleksijo lastnega življenja. Od tod tudi avtoričin glasbeni in performativni izraz, ki se vselej znova trudi stopiti v stik z drugimi subjekti in jih prisiliti čutiti (še najraje) neudobje na področju soočenja z drugim.

Predhodni album Bestial Burden je temeljil na razmisleku glede odnosa fizičnega in psihičnega pri človeku, glede odnosa telesa in duha. K temu jo je privedla nesreča, ki je Margaret Chardiet ne le stala evropske turneje, pač pa tudi dejanskega fizičnega organa. Bestial Burden hiperventiliranje, kašljanje in celo dušenje izkoristi sebi v prid, medtem ko skuša ujetost duha v telesu prikazati kot precej strašljivo dejstvo, ki mu nikoli ne more slediti druga zagotovljena usoda kot smrt. Ali lahko človek kdaj zares sprejme dejstvo, da ga enkrat več ne bo? Naslovi skladb kot so Body Betrays Itself in Autoimmune govorijo kar sami zase ...

Različno od plošče Bestial Burden, s katero želi Margaret v ospredje postaviti prepad, ki loči telo in duha, na način, ki predstavlja duha, ujetega v meje počasi gnijočega telesa, pa z novim albumom Contact v ospredje postavlja obratno perspektivo, ki prevprašuje možnost duha, ki presega telo.

Margaret tukaj razmišlja o človeku, ki ni nič več kakor za kratek čas živeča celica ogromnega organizma, ki bo tudi sam enkrat umrl. Človeka predstavi kot nekaj, kar napram vesolju nima prav nikakršnega pomena. Edini način, da se preseže, pa se kaže v v kontaktu, komunikaciji, predaji misli. Če je sploh mogoče, da nekdo razume misel drugega, je edini način, da se misel prenese dlje od telesa, ki jo je proizvedlo, ta, da telo to misel deli z ostalimi posamezniki, zmožnimi mišljenja.

Kako pa se ta vsebina odraža na samem polju glasbenega, zvočnega? Plošča se odlikuje po počasnejšemu ritmu, podkrepljenem z enakomernimi, temačneje zefektiranimi vpadi, raznimi v zvok prevedenimi frekvencami, težkimi sintisajzerskimi mašinerijami ter po odločnejšem, ne zgolj kričečem vokalu. Z gotovostjo lahko rečemo, da v zgodovini projekta Pharmakon še nismo bili priča suverenejšemu, ostrejšemu in agresivnejšemu zvočnemu odtisu. Ranljivost, ki je krepila albuma Abandon in Bestial Burden, se je tukaj preobrazila v raztur, ki vse niti trdno drži v rokah. Žvenketanje verig v zadnjem komadu No Natural Order torej ne predstavlja ničesar drugega, kakor ravno nujo po izvitju iz objema okov.

Pharmakon je z novim albumom čudovito zaobjela svoj desetletni opus, znotraj katerega je konsistentno odpirala zanimiva vprašanja in podajala iztočnice za razmislek, glasbo pa zvedla na nivo telesnega, s čimer vsakič znova navdušuje tudi ob svojih živih nastopih.