Hospital Productions, 2017

Hayden Payne se je v svojih poznih najstniških letih začel glasbeno udejstvovati na newyorški post-punk wave sceni, kjer je svoje prve korake v svetu glasbe napravil kot basist bendov Anasazi in Frank, kasneje pa je svoj ustvarjalni pogon v vlogi pevca in kitarista usmeril v bend Dream Affair. Zanimanje za tovrsten zvok ga je vodilo v podzemlje Manhattna na tedenske zabave Wierd, na katerih je domovala mrzla wave in minimal synth glasba, ki je bila v Evropi prisotna že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg izkustva nastopa Martiala Canterela, za katerega sam pravi, da ga je najmočneje motiviral k sintezi zvoka in ustvarjanju lastne elektronske glasbe, je bil za Haydna morda še pomembnejši trenutek, ko je na eni izmed zabav Wierd spoznal Juana Mendeza. Slednji je v svetu elektronske glasbe bolj poznan kot Silent Servant, član zloglasne, sicer pokopane skupine Sandwell District, ki je svoje produkcijske veščine pilil z nikomer drugim kot Regisom.

Hayden, danes precej bolje poznan kot Phase Fatale, je prvi singel izdal šele v letu 2014, ko je po očitni vzajemni privrženosti v vlogo njegovega mentorja vstopil Juan in mlademu fatalnežu na široko odprl vrata v svet elektronske glasbe. Že na njegovi drugi izdaji za nemško industrialno EBM založbo aufnahme + wiedergabe se je tako Silent Servant znašel kot remisker in močno dvignil profil mladega Phase Fatala, hkrati pa se je sodelovanje med posameznikoma še okrepilo in lansko leto privedlo do skupnega nastopa na zloglasnem berlinskem festivalu Atonal. Silent Servant in leto 2016 sta Haydnu prinesla tudi dve izdaji na spoštovani založbi Jealous God, ki jo vodi prav Juan, ki te dni v decembru čaka svoji zadnji izdaji v založbinem katalogu pred njenim koncem. Letos je sicer Phase Fatale dodal še izdajo na podzaložbi Ostgut Tona, imenovani Unterton, poleg te pa še danes obravnavani album za Hospital Productions.

Glasbeno ozadje, kvalitetna produkcija in morda tudi malce manj nasičen EBM wave prostor znotraj industrialne techno scene so Phase Fatala pripeljali do hitre prepoznavnosti. Zvočno bi mladca lahko primerjali s producenti, kot so Ancient Methods, Alexey Volkov, Broken English Club ali Vatican Shadow. Prav vatikanska senca je s svojo založbo Hospital Productions izdala današnji Haydnov prvenec Redeemer, s katerim se Phase Fatale trdno postavlja ob bok EBM fotrov, a dodaja progresivnejši zvočni podpis. V njegovem bistvu album karakterizirajo post punk bas linije v bolj duberskih variacijah, kar skladbam daje pogonski občutek. Distorzirane kitare, srhljive teksture ter hrupi in iznakaženi vokali njegovo produkcijo postavljajo v polje distopičnga kaosa.

Aranžmaji sedmih komadov delujejo izredno klasično bendovsko in torej netipično elektronsko. Vsi se gibljejo okoli dolžine petih minut in so zvočno s šestnajsttaktnimi synth linijami, kovinskimi tolkalskimi elementi, distorziranimi kitarami in nasilnimi vokali izredno gosti, zato komadi v svoji izvirni obliki niso prijazni plesišču. To je botrovalo k podaljšku albuma, s katerim je Silent Servant s svojo minimalistično senzibilnostjo in mentorsko roko Phase Fatalu pomagal pri dodatni izdaji remakov komadov Spoken Ashes, Operate Within in Order Of Severity. Ti v svoji preobraženi obliki med posameznimi elementi puščajo več prostora kot na albumu in zato delujejo bolje predvsem v miksih, s takim pristopom pa Hayden ostaja zvest tako svojemu bendovskemu zaledju kot se hkrati utrjuje tudi na elektronskem parketu.

Zamegljene meje med industrialom, EBM-om, technom s prevladujočo wave in post punk zvočno estetiko najmočneje zaznamujejo album Redeemer, a kar ga dela izredno dobrega, je avtorjev svojstven pristop k produkciji. Kljub veliki vlogi Silent Servanta k njegovemu statusu Phase Fatale ohranja svoj kvazi neveden odnos do formulaičnih struktur in tako komadom vliva netipično dinamiko, ki poslušalca drži na prstih od začetka do konca posameznega štikla. Čez album zanimanje ne upada – z izredno gostimi aranžmaji in prijetno raznolikostjo v zaporedju sedmih komadov Phase Fatale v vlogi Odrešenika, kot sam imenuje album, poslušalcu predstavlja globoko osebno realizacijo zvočnih orožij in prepričani smo, da bi znal dolgometražec koga tudi zares razsvetliti. Upamo si trditi, da je s tem delom mladi fatalnež celo poteptal denimo letošnjo plato starega mačka Broken English Cluba.