Free Download, 2011



Ko smo dubstep pionirja Malo pred nekaj meseci v Ljubljani vprašali, ali vidi morda kakšno povezavo med footworkom in junglom, je v hipu, brez oklevanja - mogoče celo malce presenečen, da je soočen s takšnim vprašanjem - odgovoril: »Ne, iskreno ne vidim nikakršne povezave.« Ko nas je pred letom dni zanimalo, ali berlinski techno inovator Shed vidi kakšno vrednost v tej struji elektronike, jo je zaničevalno odpisal kot »glasba za žure, nič več«. Vprašanji sami po sebi nista bili namenjeni čistemu odgovoru, ker sta bili tako široki, da bi lahko delovali tudi kot provokacija. Kljub temu pa nista bili postavljeni brez namena in bi si zaslužili morda kaj več kot le nepremišljen odpis bogate ghettotech zgodovine.

Razlogov za takšen zavračevalen odnos je več. Prvič (1), v začetku 90. let so bili techno in zametki jungla tisto, kar je dobesedno obračalo svet na glavo (in ne neki alter rock bend iz Seattla, kot bi marsikateri rock kritik rad verjel). Jungle je bil genialni otrok, tehnološka in družbena posledica dveh največjih zvočnih preobratov prejšnjega stoletja: hip hopa in techna, z mastodontskim temeljem v jamajški soundsystem kulturi. Hip hop je vpeljal osamitev in ojačanje fraze in s tem razširil zavedanje, da ima katerikoli trenutek v pretekli glasbeni zgodovini potencial funkcije breaka, kar pomeni neusahljive možnosti novega križnega referenciranja; techno pa je z uporabo sintetizatorjev omogočil na videz neskončno hipnotično repeticijo – tisto, o čemer so evropski skladatelji sanjali že v začetku 20. stoletja... Razumljivo je torej, da je jungle kot družbeni pojav in kot izrazito singularna glasbena zvrst čustveno zaznamoval celotno generacijo ljudi do te mere, da so do njega zaščitniški kot medvedka do mladiča, in primerjave z njim na kakršnikoli ravni a priori odpadejo. Drugič (2), jungle je bil kot zvrst v svojih formativnih letih omejen na posebnosti multikulturnega britanskega okolja in četudi se je tudi preko osi dancehall-hip hop močno napajal s produkcijskimi tehnikami in surovostjo, si je težko zamisliti kakršnokoli povezavo med ghettotechom ali miami bassom, ki sta vodila v nastanek oznake juke. Ghettotech je bil v tistem času prej slog DJ-anja kot resnična žanrska ločnica, poleg tega pa je bil tesno povezan z detroitskim house okoljem in ne z rave kulturo, s katero je bil vezan jungle.

Kar pa vprašanji producentoma legitimizira, je dejstvo, da sta juke in footwork naredila tako močan vpliv na globalno electro/breaks/bass producentsko množico, ki je v osnovi potomec junglistične miselnosti, da se je primerjavi zdaj že zelo težavno izogniti. Tako footwork kakor jungle namreč operirata pri podobnem tempu (1); oba se ekstenzivno poslužujeta zvokov Rolandovega TB-303 bas-sintetizatorja (2); oba sta, vsak v svojem času in prostoru, ritmično povsem odtrgana/razvezana od vsega dotlej poznanega (3) in v končni fazi oba nadgrajujeta, vsak na svoj nonšalanten način, izolirano break frazo, ki je lahko ritmični hip hop ostružek, soulovski kavelj, dancehall bas linija ali vse obenem (4). V zadnjih letih smo priče novemu valu producentov, ki so te podobnosti začutili na instinktivni ravni in začeli žonglirati z njimi, pri čemer sta največ hvale požela Machinedrum z omejeno serijo Ecstasy Boom in Philip D. Kick s Footwork jungle priredbami.

Philip D. Kick je s svojimi editi pred približno pol leta na Soundcloudu dodobra pretresel podzemlje basovske elektronike iz več razlogov: bil je med prvimi, ki se je lotil nedvoumne jukstapozicije jungla in footworka (1); njegova identiteta spočetka ni bila znana (2); igračkal se je s svetimi kravami okostenelih DNB-veteranov in tudi zaradi tega dobival neizmerne pohvale z vseh koncev sveta (3). Šele pred kratkim se je razvedelo, da se za projektom skriva vsestranski producent Jim Coles alias Om Unit, ki ga boste imeli priložnost slišati v glasu in glasbi v eni prihajajočih DJ Seans.

Zastonjska zbirka priredb Footwork jungle temelji na predelavi larger-than-life jungle klasik, ki jim Coles dodaja določene zvočne označevalce footworka in juka ter tako omogoča nepričakovan trk estetik. Izid je presenetljivo poslušljiv in niti ne tako pretresljivo odtujen, kot bi si sprva predstavljali. Coles se pri večini kompozicij drži juke pravca, a kljub temu celoten zbir prej daje vtis spopada kot siamskega zlitja footworka in jungla. Pri dveh komadih zapade tudi v junglistične ritmične vzorce, ki seveda - domači v svojem zvočnem okolju in dodobra posedeni v naši podzavesti - bitko neupravičeno zmagajo. Hibridizacija zveni zanimivo, a kot vsak presadek le redkokateri komad izmed dvanajstih zraste do polne funkcije: če hočeš združiti dve vzporedni vesolji, jima pač moraš amputirati najbolj izstopajoče lastnosti. V tem procesu pa izgubimo najboljše od obeh: junglistično dojemanje časa in kotaleči se phasing footworka, ki preiskuje čas in prostor hkrati.

Pomena znanosti in tehnologije v glasbi se razpršita: njuna primarna naloga ni več razvijati neznanega ali iracionalnega, temveč zgolj poglabljati že obstoječe znanje. In s tem postane poglavitna pomanjkljivost Philip D. Kick poskusa tudi njeno najmočnejše orožje: zaradi poglabljanja že obstoječih idiomov se bo zbirka dopadla tako jungle nostalgikom kot tistim, ki po malem flirtajo s footworkom. Jim Coles obenem zelo razvidno pokaže, zakaj je bil jungle glasba nekdanje prihodnosti in zakaj footwork to postaja. Kajti zakaj bi si sicer še najbolj trmoglavi od DNB-veteranov želeli podati tja?