Aagoo, 2012

Pred dobrim letom dni smo v etru Radia Študent predstavili ploščo The Crying of Lot 69, v katero sta svoje ustvarjalne presežke sublimirala Eugine Robinson, frontman zasedbe Oxbow in Philippe Petit, neumorni oblikovalec, arhitekt, a tudi raziskovalec vseobsegajočih zvočnih razsežnosti in struktur. Od že omenjene plošče, izdane lanskega julija, se je do danes v njegovi diskografiji zvrstilo dobrih 10 novitet. Večji del izdaj je znova temeljil na sodelovanju z bolj ali manj 'sorodnimi glasbenimi prestopniki', ki pa mu je sledil val avtorskih plošč.

Kot veliki ljubitelj glasbe je Philippe Petit že vrsto let aktiven na področju glasbenega novinarstva kot tudi pri soustvarjanju vsebin na neodvisnih radijskih postajah. Je ustanovitelj kultne založbe Pandemonium Records, pa tudi '12 let mlade' založbe BiP_HOp, zavetišča sodobne avant-elektronike.

Omejena estetika punkovskih in rockovskih izrazov, s katerimi je Petit zrastel in ki jim kot glasbeni navdušenec in novinar že leta in leta sledi, ima posebno mesto v razvijanju lastne ustvarjalne identitete. S svojim nepotešljivim apetitom do zvočnosti je s prečenjem raznolikih žanrov in njihovih elementov razvil svojevrsten občutek in izraz nekonvencionalnih razsežnosti obsesivnega eklektičnega zvočnega univerzuma. Ta vključuje elemente post-rocka, elektronike, klasične glasbe, jazza, natančno izrisane zvočne umetnosti, improvizacije, pa tudi groova. Nenaključni poslušalec lahko zazna, da življenje Philippa Petita ni zgolj posvečeno glasbi, temveč je glasba ključna tvarina njegovega življenja, kajti Petit živi svoje življenje čisto po svoje in pod svojimi pogoji.

Petitova vsakdanja odvisnost in hkrati profesionalna strast do glasbe v vseh možnih podobah, ga je kot ustvarjalca povezala z veliko imeni iz različnih glasbenih scen, recimo z Lydio Lunch, z Jamesom Thirwellom, Scottom McCloudom iz zasedbe Girls Against Boys, Grahamom Lewisom, basistom banda Wire, Jamesom Johnstonom iz zasedb Gallon Drunk/Bad Seeds ali Faust, Barryjem Adamsonom, Scannerjem, Miro Calix, Leafcutter Johnom, Justinom Broadrickom in še mnogimi, mnogimi drugimi ustvarjalci. Z raznolikimi navezami Petit izrablja priložnosti za raziskovanje meja lastnega glasbenega izraza in tudi navdih za svojevrstna zvočna potovanja onkraj njih.

Poleg mnogih sodelovanj je aktiven v zasedbi The Strings of Counsciousness, ponaša pa se tudi z vrsto solo projektov. Njegova zadnja reprezentacija nosi naslov Extraordinary Tales of A Lemon Girl. Gre za zvočno potovanje v treh poglavjih, ki se zaključi s pričujočim zaključnim dejanjem - „Hitch-Hiking Thru Bronze Mirrors“.

10 neimenovanih skladb zaznamuje prizadevanje po osvajanju brezmejnega zvočnega kozmosa, ki mu je namenjena prav posebna pozornost, gnana tako iz intelektualne ostrine kot iz širokega spektra čutnosti. Zvočne kontekste ustvarja po lastni intuiciji, saj ni šolan akademik. Četudi v ustvarjalnem procesu izrablja vse možne instrumente, tehnologijo ter pristope, se oznake glasbenik oz. skladatelj otepa. Gre za intimne akustične avanture, z eksperimentalnim predznakom, ki jih poganjata radovednost in kreativnost odprtega duha.

Z zvočnimi instalacijami uteleša specifične mračnjaške kontekste, pri čemer se poslužuje orkestriranja z najrazličnejšimi instrumenti, s pozornim izbiranjem sodobnih akustičnih, predvsem strunarskih vibracij, ki jih kombinira s plastenjem zvočnih gmot ter efektov. V njih je zaznati avantgardne vključitve terenskih posnetkov, manipulacije stekla in vinilk, poigravanja z distorzijo in mnogimi drugimi tehnološkimi rešitvami, ki orisujejo sanjavo vzdušje nenavadnih izkušenj v zavesti protagonistke.   

Z veliko pozornostjo do detajlov želi v poslušalcu vzbuditi vizualne učinke čustev. Posebno doživetje je poslušanje glasbe na zares dobri audio opremi ali vsaj s kvalitetnimi slušalkami, s pomočjo katerih pridejo do izraza detajli efektov, ki poleg slušnih vzburjajo še kakšne druge živčne receptorje. Glasbo lahko namreč začutimo kot vibracijo, žgečkanje ali kot utrgan plaz, ki bučno in pretresljivo zgrmi nekje iz višine. V skladbah se tako razvija svojevrstna naracija, s koherentnimi prehodi med več ali manj napeto-skrivnostnim preizpraševanjem kontekstov. Poslušalcu je predočena zgodba, ki vznika iz vznemirljivega akustičnega ambienta kakšnega psiho-noir filma, kot je recimo kakšen izmed zgodnjih primerkov Dirty Harryja, ki jih je uglasbil Lalo Schiffrin.

V zaključnem poglavju je sicer v ospredju klavir, ki pa ohranja strunarsko resonanco prejšnjih poglavij. Poleg klavirja ima specifično vlogo še električni cimbalo, električni tamburin (psalterium), sintesajzer, ogromno procesirane akustike in elektronike, s katerimi Petit s pozornim editiranjem in neomajno usmerjenostjo ustvari tenkočutno, ilustrativno zvočno izkušnjo.

Z zadnjim poglavjem trilogije Extraordinary Tales of A Lemon Girl se pred nami razprostira niz 10 kontekstov, s katerimi protagonistka skuša premagati labirint morastih, psihadeličnih izkušenj. Izhod iz neizprosnega sveta izkrivljenih podob in smisla, ki je bil zgrajen v prvih dveh poglavjih - Oneiric Rings On Grey Velvet ter Fire-walking To Wonderland, je pod vprašajem vse do zadnje kompozicije štoparske izkušnje. V svetu obskurnosti vseh prejšnjih gibanj protagonistke je bila sicer nakazana brleča možnost zmage nad svetom puščobnosti in nepredušnosti, a z vsakim približanjem izhodu, je iskro upanja vase vsrkal ter zatrl gosti svet teme in dima.

Šele z zadnjim gibanjem na plošči pride do znosne razpršitve zastrtega sveta banalnosti. Tempo se umiri, orkestriranje zreducira, z neizbežno distorzijo klasičnih instrumentov pa se v zavest 'heroine' vtisne prežeča sled nenavadne izkušnje. Zaenkrat sicer najde pot nazaj, a vsemu, kar se še ima za zgoditi, preti grožnja padca iz ravnovesja, ponovna izguba smisla in nadzora v soočenju s svetom, kot se kaže. Zakrita Resnica in nasičenost dejanskega sveta s prividi le-te, globoko spodaj v podzavesti ohranjata moč dvoma, prividov, a tudi globokega čudenja. Kakorkoli že – z vsemi prihodnjimi zdrsi iz utečenih tirnic bo na videz brezizhodna situacija na podlagi sicer strašljivega uvida v realno vsaj lažje obvladljiva.