Honest Jon's, 2011

Plošča, ki jo predstavljamo v današnji Tolpi bumov, pravzaprav ne potrebuje pravega naslova. Zadoščata imeni obeh njenih stvariteljev, ki sta skoraj nepričakovano iz rokava stresla studijsko sodelovanje, s katerim po dobri polovici desetletja ponovno postavita na noge same temelje basovskih muzik. Pinch in Shackleton sta namreč brez posebnega duvanja in ščuvanja mirno sestavila enega od najbolj vznemirljivih albumov pravkar minulega leta in to s celim kupom zvočnih scen, ki jih že dolgo časa poznamo in smo jih že zdavnaj ponotranjili. Pa vse skupaj ne zveni predvidljivo in klišejsko ali pa kot še en poskus iskanja izvornega dubstep zvoka, kakršnega so nam pred petimi leti začeli spuščati pionirji tega britanskega žanra. Sodelovanje obeh veteranov je izredno detajlna in estetsko dovršena študija tega, kar je dubstep naredilo takšnega, kot je danes, ampak brez nepotrebnih nostalgičnih izpadov in starošolskih zvočnih fazonov. Lahko rečemo, da si oba dovolila posneti takšno verzijo dubstepa, kakršno sta delala na samem začetku karier, toda obogateno z vsem, kar jima je uspelo narediti v vmesnem obdobju. In to je bilo za vsakega izmed dvojke nadvse plodno, če pa njune glasbene kreacije seštejemo, dobimo zares ogromen opus raziskujoče in podzemne elektronike.

Pincha oziroma Roba Ellisa sedaj že dobro poznamo kot kreativca za založbo Tectonic, ki si je v Bristolu postavila zelo specifično sceno in svojevrsten zvok, ki ga sooblikuje cela vrsta predvsem mladih producentov. Obenem pa je Pinch pred nekaj leti na plan spravil album Underwater Dancehall, za katerega se bomo verjetno strinjali, da je med boljšimi izdelki v sferi basovskih muzik, z zelo jasnimi vplivi duba, reggae muzik in ostalih karibskih zvokov, ki so na otoku pridobili že skoraj domovinske pravice. V zadnjem letu ali dveh je Pinch povečini prisegal na zelo efektivne male plošče, ki so ena za drugo razgibavale vedno gostejša dubstep plesišča.

Shackleton se je po drugi strani vedno držal robov dubstepa, lahko bi mu celo pripisali poseben glasbeni žanr, saj je z raziskovanjem in zvočnimi specifikami po pravilu presegal aktualna dogajanja svoje matične glasbene zvrsti. Tudi založba Skull Disco, ki jo Shackleton vodi skupaj z Applebimom, je namreč razvila čisto svojo estetiko, ki je daleč od tistih žanrskih kolegov, ki so skušali svoje ritme umestiti na popularnejše lestvice. Poleg tega se je pred časom preselil v Berlin, kjer je začel producirati tudi zadubirani minimalistični techno in s tem dodal še en košček v povezavi teh dokaj sorodnih glasbenih zvrsti, ki sta se v nekem obdobju zelo intenzivno prepletali in si podajali tako zvočne vplive kot tudi marsikaterega producenta, ki je zvoke techno muzike mešal z dubstepom in obratno.

Težko bomo določili, kaj na plošči, ki jo vrtimo danes, je prišlo izpod prstov Pincha in kaj iz Shackletonove strani, gotovo pa je to, da album verjetno bolj visi v smeri zadnjega, še posebej, če za primer vzamemo natančno, skoraj pikolovsko programiranje ritmov. Shackleton in Pinch v ničemer ne igrata na prvo žogo, ampak inteligentno gradita strukturo komadov ter prepletata organske afriške, azijske in bližnjevzhodne perkusivne sample s hladnimi synthesizerskimi zvoki, ki ploščo naredijo skoraj popolnoma odtujeno od česarkoli. V tem smislu je to v današnji dubstep produkciji edinstveno, na vsak način pa dobro razmišljeno sodelovanje, ki izčisti formo žanra, jo ponese nazaj na začetek in nam obenem ponudi tudi ogromno novega. V tem oziru bi si podobnih sodelovanj želeli še veliko več, a kaj, ko se verjetno ne bodo nikoli zgodila, razen če se še enkrat združita Burial in Four Tet, ki sta v tem trenutku res edina primerljiva s tem, kaj sta dosegla Pinch in Shackleton.