Mondoj, 2020

Leta 2016 je nemški Goethe-Institut prvič zagnal projekt International Coproduction Fund, namenjen umetnikom ter kolektivom, delujočim na področju teatra, plesa, glasbe in performansa, denar pa seveda najraje razdelil hibridnim oziroma interdisciplinarnim projektom. Kot lahko razberemo že iz naziva, je sklad namenjen omogočanju mednarodnih koprodukcij, medkulturni izmenjavi in dialogu, prijavljeni projekti pa so morali dokazati že obstoječe in dobro delujoče delovne odnose. Zato je bil izbor koprodukcije kolektiva Paper Tiger Theatre Studio iz Pekinga in gledališča Stary Teatr iz Krakova bržkone presenečenje, sploh ob dejstvu, da je Tian Ge Bing s tem postal prvi kitajski gledališki režiser, ki ga je angažiralo poljsko narodno gledališče. Rezultat koprodukcije je bil že istega leta premierno prikazan spektakel Dekalog, ki je tudi prva od treh poljsko-kitajskih gledaliških produkcij, za katere je glasbo komponiral v Varšavi živeči skladatelj Piotr Kurek.

Kurek je poljski multiinštrumentalist, skladatelj, producent in DJ, čigar svojevrsten in zelo oseben pristop h glasbi in zvoku bi najlažje umestili nekam med eksperimentalno elektroniko, moderno klasično kompozicijo, minimalizem, musique concrète, elektroakustiko z elementi organskega jazza in še kam, hkrati pa mu zares ne pristaja nobena od naštetih označb. Bolje je torej trditi, da so omenjeni postopki in stili njegovo orodje ali raje modus operandi, s katerimi že več kot desetletje ustvarja čisto svoj, pogosto repetitiven, a vedno hipnotičen sonični svet, prepoln čudaških aranžmajev. Večina njegovih izdaj je solističnih, a v svoje kompozicije zelo rad vpleta posnetke drugih glasbenikov, kar velja tudi za danes recenzirano izdajo A Sacrifice Shall Be Made / All The Wicked Scenes. Tokrat so njegovi gostje poljska operna pevca Barbara Kinga Majewska in Grzegorz Hardej, eksperimentalni kitarist Łukasz Rychlicki, tolkalec, skladatelj in  improvizator Hubert Zemler ter Tian Ge Bing, Wang Yanan in Lei Yan, sicer člani gledališkega kolektiva Paper Tiger.

Album je torej presek glasbenih del iz treh predstav, dveh v režiji Tiana Ge Binga in ene v režiji Poljaka Grzegorza Jarzyna, nastalih med letoma 2016 in 2018. Rdeča nit teh poljsko-kitajskih sodelovanj je interpretacija zgodb ene ali druge kulture v nasprotnem idiomu. Ge Bing je tako v Dekalogu obdelal temelje judovsko-krščanske kulture, zgodbe o desetih zapovedih, eksodusu, božji jezi, gorečem grmu, zlatem teletu in druge, v naslednji koprodukciji 500m pa Kafkovo kratko zgodbo Gradnja kitajskega zidu. Jarzyna se je leto kasneje v predstavi Dva meča poglobil v kratko zgodbo Kovanje mečev kitajskega literata Lu Xuna. Os vseh treh projektov je preizpraševanje moči, tradicije, ritualov in žrtvovanja, prav motivi slednjega pa so Kureka, po naslovu albuma sodeč, najbolj fascinirali. Pa naj gre za žrtvovanje 3000 Izraelcev, ki so častili zlato tele, žrtvovanje ljudstva za cesarjev monumentalni projekt ali samožrtvovanje za pravico.

A Sacrifice Shall Be Made / All The Wicked Scenes zveni kot ritual. Oziroma zbirka ritualov. Četudi so navezave na različne kulture v skladbah očitne, na primer kitara, ki v skladbi Paper Tigers zveni kot kitajske guzheng citre, ali pa vokal v naslovni skladbi z estetiko sakralnega, ki prej aludira na recitiranje molitve kot pa na petje, nam poslušanje celotnega albuma vseeno pusti vtis, da poslušamo obredne napeve nekega pozabljenega, skupnega praljudstva. Skladbe so večinoma krajše in vsaka ima svoj zven, ki se nikoli drastično ne spreminja, kvečjemu se z dodajanjem elementov stopnjuje, kar je najverjetneje posledica funkcionalnosti kosov ob točno določenih wicked prizorih med predstavo. O tem, kateri komad izvira iz katere predstave, lahko le ugibamo, bodisi po naslovih bodisi po naravi komadov. Tako bi Golden Calf in Sacrifice Shall Be Made, verjetno lahko spadala v Dekalog, ob ritmično najmočnejšem Ta Sha Si Le Ta pa si z lahkoto predstavljamo horde graditeljev Velikega zidu, a na koncu koncev za album to niti ni tako pomembno. Vse kompozicije sicer delujejo kot trans, in kljub temu da je večina komadov dolgih malo čez tri minute, se zaradi repetitivnosti ali drona vsi zazdijo neskončni. 

Kureku je uspelo uglasbiti nekakšen moderen, nadkulturni esperanto, ki ob preizpraševanju fundamentov družbe in vrednot, sploh v primeru treh predstav, ki to počnejo z izhodiščem v kulturi, ki ni njihova lastna, izjemno deluje. Skrivnostna, pogosto temačna, včasih posvečena zvočnost nas zlahka posrka vase in nas drži v obrednem razpoloženju ter premisleku o kulturi, zgodovini, dandanašnjemu množičnemu žrtvovanju načina življenja za domnevno skupno dobro in odlomkih iz obdelanih literarnih del, kot je tale Kafkov iz Gradnje kitajskega zidu:

500 metrov zidu je bilo možno dokončati v približno petih letih, v tem času pa so bili nadzorniki običajno na smrt izčrpani in izgubili vso vero vase, v zid in v svet.