Editions Mego, 2016

Tokratna Tolpa bumov prinaša potopitev v sveži album v Veliki Britaniji rojenega in na Dunaju živečega Petra Rehberga. Gre za – če ne štejemo nekaj manjših izdaj in sodelovanj – njegov prvi konkretni album pod psevdonimom Pita po več kot desetletju. Get In je izšel pri založbi Editions Mego s sedežem v avstrijski prestolnici, katere vodja je kar sam Rehberg. Ker pa gre za institucijo, ki ima pod svojim okriljem širok in razgiban izbor pretežno elektronsko usmerjenih ustvarjalcev, med katerimi najdemo tudi zveneča imena, ji namenimo nekaj besed v nadaljevanju.

Editions Mego je pravzaprav institucija s predzgodbo. Z iztekom davnega leta 1994 so trije pajdaši, sicer povezani tudi s takratno dunajsko tehnažno sceno, osnovali založbo Mego. Leto kasneje je enega izmed njih nadomestil naš drevišnji glavni protagonist in njihova skupna zgodba se je nadaljevala vse do leta 2005, ko je založba Mego zaprla svoja vrata. V letu, ki je sledilo, je Rehberg osnoval novo založbo Editions Mego, katere poslanstvo je ob izdajanju svežega materiala tudi ohranjanje kataloga in skrb za ponovne izdaje predhodnice. Rehberg oziroma Pita je poleg samostojnih izdaj skozi svoje več kot tri desetletja trajajoče ustvarjanje pretežno v polju noiserskega in dronovskega izrazja tudi del mnogih projektov sodelovanja, v katerih najdemo tudi ustvarjalce, ki delujejo pod okriljem Editions Mego. Med njimi so tudi uveljavljena imena, kot na primer: Jim O'Rourke, Christian Fennesz, dvojec Matmos, Mika Vainio in tudi dvojec Sunn O))) ter njegova polovica Stephen O'Malley.

In tako kot ima Editions Mego svojo predzgodbo, jo ima tudi Rehbergov sveži album Get In. Njegovi neposredni predhodniki so namreč trije albumi, naslovljeni Get Out, Get Down in Get Off, izdani med letoma 1999 in 2004. Rehberg namreč z novo izdajo nadaljuje to zgodbo, a v sveži maniri, ki se bolj nagiba k repetitivnosti in večji umirjenosti, vendar še vedno ostaja zvest neulovljivim sferam, v katerih so udomačeni občasni trenutki presenečenja. Album prinaša sedem večinoma enigmatično naslovljenih in medsebojno precej različnih komadov. Če je uvodni 'Fvo' skrajno umirjen in ima prejkone naravo intra, pa že njegov naslednik '20150609' surovo zareže v ušesa poslušalca, umirjenost uvoda ga je namreč prav lahko zapeljala v napačna predvidevanja o tem, kaj mu ima slediti. Eno izmed dveh večjih presenečenj s plošče je 'Line Angel', ki gre že kar v smeri sakralno zveneče stvaritve. Sledeči 'S200729' nas ponovno zbije z nebeških višav – sprva z uvodom, ki bi se lahko razvil v kako z acidom ozaljšano plesno zadevo, a Rehberg tukaj ponovno ubere drugačno pot in začne nekje na polovici noisersko nemilo maličiti komad. Drugo večje presenečenje pa je zaključni 10-minutni komad 'Mfbk', s katerim se Rehberg sploh najbolj približa ambientalnim vodam in tako nadvse harmonično zaključi svoj novi podvig, na katerega je bilo treba čakati kar nekaj časa. Dobrodošel nazaj!