Pixiesmusic / PIAS, 2014

No, pa smo dočakali tudi uradni diskografski povratek enih od pionirjev indie scene. Indie scene, ko je ta pomenila še nekaj drugega kot etiketo, predvsem neodvisni etos, ki je odpiral prostore in nove zvoke izven uradnih megalomanskih distribucijskih kanalov in koncertnih prostorov sredinskega toka  glasbene industrije. Vanj so resda Pixies s svojim uglajeno kričavim, melodičnim, a hkrati skrajno nervoznim alter popom dokaj hitro prodrli na krilih svojih prvih dveh albumov. V našem prostoru so se kaj hitro uveljavili s svojim nastopom na Drugi godbi in se hitro pridružili plejadi bendov, tako ameriških kot britanskih, ki so harali tudi preko zaprisežene in vase preveč vprežene alter scene. Njihov koncertni povratek jih je ustoličil kot botre moderne indie scene, kot kulten bend, ki je iz bostonske punk rock kolidž scene vključno z Dinosaur Jr. in Lemonheads prodrl najdlje in hkrati s svojim zvokom močno vplival tudi na britansko sceno. Ta status so jim ne nazadnje zagotovili tudi David Bowie, Thom Yorke in celo Bono Vox, ki so jih na vse pretege hvalili v dokumentarcu, ki je spremljal njihov povratek in s katerim so se ponovno oglasili na naših odrih. In navdušili z gažo starih pesmi in mantro, da novih že ne bodo delali. Kar se je takrat slišalo povsem ok in iskreno, hkrati pa napovedalo povratek skoraj vseh herojev polpreteklosti, ki sta jih zgazila grunge in povampirjenje indieja s strani glasbene industrije, pa čeprav sta se znotraj tega okvirja Frank Black s solo projekti in Kim Deal z The Breeders čisto dobro znašla. A očitno se ta material po nekaj letih le iztroši. Morda je vzplamtela tudi nova kreativna iskrica, z njo pa tudi stari boji znotraj zasedbe. Prišli so trije EP-ji, ki so sedaj zbrani na albumu meni precej sumljivega naslova 'Indie Cindy', odšla je Kim Deal, tipanje terena s kratkometražci pa je sedaj naplavilo 12 nepretencioznih pesmi, ki tako po zvočni kot po produkcijski plati bistveno ne odstopajo od ustaljenega zvočnega miljeja zasedbe. Tega, ki se je končal leta 1991 z albumom 'Trompe La Monde' in se kasneje reproduciral na koncertnih odrih. In zažigal predvsem preko pesmi iz prvih dveh albumov, iz 'Surfer Rosa' in 'Doolittle', bistveno manj pa iz 'Bossanova' in 'Trompe Le Monde', kjer so Pixies ustvarjalno že padali. 

V tem kontekstu je jasno, zakaj je plošča 'Indie Cindy' ena bolj sumljivih izdaj letošnjega leta, sprejeta na nož tako s strani kritiških ušes kot fenov. Oboji ob tem radi spregledajo dejstvo, da so sami pomagali ustoličiti kult, ki ga je nemogoče preseči. In skozi ta pogled in prisluh je 'Indie Cindy' pogumen album, pravi album Pixies z vso ironijo in jebivetrsko držo, značilno za njihovo glasbo in držo v preteklosti. Tu so vsa iskriva prevračanja besed in besednih iger vpeta v rezki kitarski drnec, podkrepljen s trdovratno in močno bobnarsko linijo, ki se v hipu iz ostrine prevesi v pop sladkobnost in nazaj, vmes pa zvrne še par kozolcev, pošlje koga v kurac ali pa te preprosto vrže v značilno dvoumnost, kjer ne veš, kaj je iskreno in kaj te prefrigano zajebava v glavo. Smo torej kljub novim pesmim na ustaljenem, morda celo preveč domače zvenečem terenu, ki pa deluje trdno in suvereno, manj zaletavo in ihtavo. Z odhodom Kim Deal je manj vokalnih kontrastov, ki so tako bistveno zaznamovali Pixies v preteklosti, da se mnogim zdi ta manko celo bogokleten. A to ne pomeni, da nam dvanajst pesmi ne streže z dobrimi melodičnimi refreni. Le da je brez prepleta dveh linij v njih manj tenzije. Hkrati je na plošči bistveno manj tenzije med melodijo in histerično agresijo, ki se je prej bistveno bolj odražala v nenadnih rezih, hrupnih atonalnih linijah in Blackovem vokalu. 'Bagboy', skladba, ki so jo Pixies lansirali kot prvo malo ploščo v svoji novi eri, Dealovo nadomešča z Jeremyjem Dubsom. Nekatere pesmi spomnijo na najboljše čase, denimo uvodna 'What Goes Boom' s trdimi uvodnimi rifi, ponovno nam Joey Santiago poleg rezkih kitarskih linij streže z mehkejšim surfom in občasno udari s trdim rockom, kot v 'Blue Eyed Hexe', ki res diši po AC/DC. Pixies ostajajo v svojem fazonu in v tem so še vedno edinstveni. Takega alter popa pač ne dela vsak. Zato današnja indie mladež ne more nikoli skočiti na njihov bandwagon. V tem Pixies ne futrajo svojega monstruoznega froca. Bistveno večji problem pa predstavlja koherentnost albuma kot celote. Ta namreč pada in se krha. Kar je presenetljivo, glede na to, da so nas prej driblali s tremi EP-ji in da je od ponovne združitve preteklo deset let. Morda pa so le tam, kjer so leta 1991 ustvarjalno končali. Kar ni slabo, a 'Indie Cindy' v opusu Pixies verjetno ne bo album, po katerem boste najbolj posegali.