Ljubljanski publiki dobro znan britanski elektronski dvojec Ed Handley-Andy Turner z desetim albumom obeležuje petindvajseto obletnico glasbenega ustvarjanja. Sprva sta glasbo objavljala pod različnimi solističnimi psevdonimi in kot del tričlanskega kolektiva The Black Dog, od sredine devetdesetih naprej pa sta kot Plaid postala eno od osrednjih imen založbe Warp. Ko sta pred dobrim letom sedela v našem studiu, sta po preštevanju let - napol v šali, napol zares – ugotavljala, da sta postala »dinozavra« in da ju hkrati veseli, da to, kar počneta, ljudi sploh še zanima. No, verjetno so ob pojavu nove generacije elektronskih producentov konec osemdesetih let podobno razmišljali Kraftwerk, pa je potem njihova popularnost le še rasla. Zdi se, da se po izidu albuma 'Reachy Prints' sedaj nekaj podobnega, v sicer veliko manjšem merilu, dogaja dvojcu Plaid. Deloma je k temu nedvomno pripomogla bolj angažirana promocija nove plošče z interaktivno spletno stranjo, remiks »tekmovanjem« in promocijsko turnejo vred. Deloma pa verjetno tudi dejstvo, da v kontekstu elektronske glasbe vse večjo veljavo dobiva ameriško tržišče, ki skozi pojav EDM-a prostor odpira tudi prej skoraj povsem spregledanim producentom. Ni naključje, da so pri Warpu prvi del Plaidove turneje organizirali prav v ZDA.

Drugo vprašanje je seveda, koliko sta Handley in Turner s svojo glasbo relevantna danes. Ker sta ena od osrednjih predstavnikov IDM-a, torej izraza, ki je praktično skozi cela devetdeseta podiral in odpiral meje elektronske glasbe, mnogi kritiki očitno še vedno pričakujejo, da bosta z vsako novo ploščo raziskovala nov teren. Paradoks pri tem je najmanj dvojen; IDM, kot smo ga poznali, se je končal pred petnajstimi leti, hkrati pa Plaid pravzaprav nikoli nista sodila med tiste bolj raziskovalne producente. V tem pogledu sta bila denimo vedno bližje zmernosti Boards of Canada kot avanturizmu Autechre. Izhodišča sta si na neki način postavila že s prvimi ploščami, potem pa sta jih iz plošče v ploščo le še nadgrajevala. Te so si bile med sabo različne, toda hkrati tako izrazno specifične, da si vsakič že po tridesetih sekundah vedel, čigavo ploščo poslušaš, kar je v kontekstu elektronske glasbe še vedno prej izjema kot pravilo. No, v zadnjih letih se je resnici na ljubo pojavil vtis, da se dvojcu čas morda vendarle izteka, saj skladbe z zadnjih dveh albumov, če izvzamemo oba soundtracka, niso bile več tako dodelane kot v preteklosti. S ploščo 'Reachy Prints' se sedaj zdi, da sta Plaid znova našla fokus.

V enem zadnjih intervjujev smo sicer spet lahko prebrali, da dvojec svoje običajne albumske strategije ni spreminjal. Menda gre še vedno za kompilacijo skladb iz določenega časovnega obdobja, očitno pa je bilo to za novi album nekoliko krajše, saj devet skladb deluje kot del zaokrožene celote. Pravzaprav je videti, da dvojec prihaja iz časa, ko se je tudi elektronska glasba namesto preko singlic, soundcloudov in kar je še podobnih formatov poslušala tako, da si v predvajalnik ali na gramofon postavil ploščo in jo poslušal od začetka do konca. In da ti pri tem ni bilo treba preskakovati skladb oziroma si jih celo moral poslušati drugo za drugo. 'Reachy Prints' ni plošča, ki bi si kakor koli domišljala, da ponuja kaj bistveno novega. Handley in Turner ne nazadnje ne rabita več nobenega dokazovanja, zato sta se preprosto osredotočila na tisto, kar počneta najbolje, to pa je mojstrsko piljenje skladb, ki stojijo same zase in hkrati v obliki albuma. Še vedno boste že po tridesetih sekundah vedeli, da poslušate Plaid. In če ne sodite ravno v kategorijo tistih, ki od vsakega elektronskega albuma pričakujejo neko (kvazi)znanost, pač pa znate ceniti dodelan, rafiniran album, potem dajte plošči 'Reach Prints' priložnost.