Deathwish Inc., 2024

Zvok razbitega stekla, ki ga včasih spremljajo boleči kriki, je vpleten v skladbe novega albuma zasedbe Planes Mistaken For Stars. Zveni kot neznosna, mučna frustracija, kot napaka, ki je ni mogoče popraviti. To je zadnji album posthardcore zasedbe, ki je nastal, preden je bendov frontman Gared O'Donnell pred nekaj dnevi preminil zaradi raka v 44. letu starosti. Album so glasbeniki pisali in snemali, medtem ko je bil O'Donnell na zdravljenju. Hkrati je to tudi prvi album, ki so ga ustvarili po smrti ustanovnega kitarista Matta Bellingerja, ki je leta 2017 storil samomor. Album je torej uokvirjen z obema tragičnima dogodkoma in raziskuje prostor med nepopravljivim in neizogibnim.

Planes Mistaken For Stars so svojo zgodbo začeli leta 1997. Vedno so ustvarjali glasbo, ki je bila bolj zoprna, bolj zamazana in bolj surova kot glasba njihovih sodobnikov. Mračne okoliščine albuma Do You Still Love Me? zgolj potrjujejo ta pristop. Kot bi glasbeniki želeli kanonizirati svoj fatalizem. Album se odpre z neposredno izjavo »Matthew je mrtev« v skladbi z istim naslovom. Surova moč kitar v kombinaciji s hladno in nekako hrapavo interpretacijo O'Donnella skladbi vlije temačno edinstvenost, ki jo iz poklona preoblikuje v zloveščo napoved. Preostanek albuma se nadaljuje pod neizogibnim pritiskom tega pretečega oblaka.

Presenetljiva značilnost tega albuma je brutalnost, s pomočjo katere se O'Donnell sooča z lastno smrtnostjo. Bližajoča se smrt tu ne pomeni zaključevanja nerešenih zapletov, temveč le dokončanje nepopravljive zmede življenja. Navsezadnje že samo vprašanje, ki ga poda naslov albuma, še posebej če ga zastavi umirajoči človek, namiguje na nelagoden odgovor. Ko v skladbi Fix Me iz njega zarjove prošnja iz naslova ali ko si v skladbi Arrow predstavlja »lutko tistega, kar nikoli nismo bili in kar nikoli ne bomo«, s tem nakazuje na popolno nesmiselnost kakršnekoli samorefleksije v danih okoliščinah.

Kljub temu pa vzdušje albuma ni fatalistično. Navdihujeta njegova nenehna napetost in dih jemajoči rifi v bolj energičnih skladbah, kot sta Fix Me in Further, ali pa pretresljivo, neomajno stopnjevanje v počasnejših skladbah Do You Still Love Me? No. 1 in The Calming. Zvoki razbitega stekla torej razkrijejo osrednje sporočilo: če smo še vedno jezni zaradi krivičnega konca, ki nam je bil dodeljen, pomeni, da še nismo mrtvi. To je neprecenljiv dar, ki ga preveč oseb jemlje za samoumevnega. Planes Mistaken For Stars se z vso močjo upirajo ugašanju luči, rezultat pa je srce parajoč, navdihujoč poslednji odzdrav.