samozaložba, 2024

V Tolpi bumov obravnavamo drugo studijsko ploščo hrupnih eksperimentalnih rockerjev iz Litve, zasedbo Plié, ki jo prvič poslušamo v osrednjem recenzentskem terminu. Glasbo te zasedbe smo na Radiu Študent prvič predstavili marca lani, potem ko so jo v prisluh priporočili njeni sorojaki, litovska zasedba Deprivacija. Podrobni predstavitvi benda Plié lahko tako prisluhnete v oddaji Razširjamo obzorja, ki jo je marca 2023, pred bendovim prihodom na showcase festival Ment 2023, pripravil kolega Julian Lavrič, z njimi pa je včeraj opravil tudi RŠ intervju.

Druga plošča zasedbe Plié konsolidira osnovo, ki so jo glasbeniki predstavili na prvencu Never Took Place iz leta 2021. Plié proizvajajo hrupen medžanrski kolaž, in če jih želimo popredalčkati, jih najlažje uvrstimo v skupino hrupnih rock bendov. Glasba te šestčlanske zasedbe je sicer bistveno več kot to oziroma je njihov žanrski mozaik zelo pisan. Preden ga razčlenimo, lahko pohvalimo bendov občutek za sestavljanje skladb in osnovanje plošče, ki je kljub raznolikosti celovita. 

Album je izšel v samozaložbi konec septembra letos, s trinajstimi skladbami pa ponudi zanimivo štiridesetminutno potovanje skozi različne noise-rockovske podžanre. Kot je opazil kolega Lavrič, je ena prvih zvočnih asociacij glasba ameriškega benda Death Grips. Edini element, ki to tudi upraviči, so močni bobnarski ritmi in interpretacija oziroma način uporabe vokala. Plié na poslušalce sicer ne prenesejo takšnega besa kot Kalifornijci in so bistveno bolj udomačeni v tako imenovanem čudaškem art rocku. Bend nas pravzaprav bolj spominja na elektronski pank bend Pop. 1280, varovance založbe Sacred Bones.

Plié največkrat vztrajajo pri repetitivnem bobnanju z nekakšnim industrijskim pridihom. Ta učinek ustvarja predvsem ritem v kombinaciji z udarno hrupnimi kitarami. Bobnarski vzorci namreč repeticijo prijetno prekinjajo z zlomljenimi ritmi, v te trenutke pa je navadno vstavljen tudi vokal, ki morebiti res najbolj spominja na prijeme, značilne za Death Grips. So pa besedila nekoliko preveč umetniška in delujejo, kot da želijo glasbeniki z njimi v muziko vsiliti noto čudaškosti. Mestoma podobno deluje tudi vokalna interpretacija, ki nas kdaj spominja na kakšne numetalske bende. Ti trenutki so redki, a nas vržejo iz tira. Najbolj zanimivi trenutki pa so tisti, ki se dotaknejo free jazza. Takrat je bend najbolj kaotičen in pretrese drobovje poslušalca. Druga močna plat glasbe benda Plié pa nastopi, ko so kitare najbolj hrupne in se bend približa sludge metalu ali posthardcoru v stilu zasedb The Dillinger Escape Plan ali Botch. Ta pridih hardcora pa je vendarle zelo sramežljiv in obenem objektivnejši.

We Know Exactly What We're Doing je solidna plošča, prepletena z dinamiko in raznolikostjo. Plié se dobro zavedajo, kako glasbo ustvarjajo, natančno vedo, kaj delajo, s tega vidika pa je izpostavljena raznolikost zelo dobro vpeljana v celoto. Če vam bo glasba pri srcu, lahko bend slišite še v živo na štirideseti ediciji cikla Level Up v Channelu Zero, kjer bodo nocoj nastopili z ameriško zasedbo Deaf Club in novim slovenskim dvojcem My Secret Grind Project.