RDS Records, Artoffact Records, 2021

Doomer, boomer, bloomer in zoomer so štirje ekstremno popularni epiteti, ki zadnjih nekaj let preplavljajo medijski prostor kot opisi določenih tipov ljudi. Vsak ima svoje značilne lastnosti, stična točka med njimi pa je neka vrsta ironije, skozi katero so vsi od omenjenih predstavljeni in pri tem deležni precej tragikomične konotacije. 

Nocoj se bomo posvetili le doomerju, ki ga po življenju vodi laično ustvarjena filozofija, znana kot doomerizem. Ta verjame, da bodo globalni problemi, kot se problem ekologije in kompletno onesnaževanje planeta Zemlje, konstantno razburjanje in neenakopravnost med ljudmi, rasizem, nacionalizem, seksizem in še veliko ostalih črnoglednih pojavov, pripeljali do izumrtja človeške vrste. Skratka, doomer je naklonjen melanholičnemu počutju in ne verjame, da bo jutri boljše.

Doomer je lahko vsak ne glede na spol, nacionalnost, raso ali starost, vendar ta pojem najbolj karakterizira generacijo, ki je odraščala v devetdesetih. Vsaj v zadnjih nekaj letih lahko popularizacijo takšnega stila pripišemo raznim plejlistam na YouTubu. Kot prvo se osebnostni tip ujema s temeljno vizualno podobo, kjer karikaturo “pravega” doomerja predstavlja moški z velikimi podočnjaki, kapo na glavi in cigareto v ustih. V dimenziji doomer kulture in glasbe se nahaja še eno majhno okno, ki se imenuje Russian doomer. V tistih videih se poleg že omenjenih vizualij mladeniča s cigareto, potopljenih v depresivni sivi filter, zna najti tudi kakšna stavba iz obdobja brutalizma nekdanje sovjetske zveze. Predstavljeno glasbo lahko klasificiramo kot Soviet wave, ki ni nič drugega kot ena izmed različic post punka in darkwavea, ki sta zmešana s synthpopom. Skladbe spadajo v različna obdobja in zajemajo tako originalne zasedbe, ki so ustvarile temelje ruskega post punka, na primer Kino, pa vse do danes svetovno popularnih Molchat Doma. Eden od rednih gostov na Russian Doomer kompilacijah pa je tudi Ploho, sibirski trio, s katerim se bomo ukvarjali v tokratni Tolpi Bumov.

Tokratni večer sicer ni prvo srečanje zasedbe Ploho in frekvence 89,3 MHz. Vsake toliko jih znamo zavrteti na naših valovih, vendar pa nikoli nismo bolj globoko prediskutirali njihovega glasbenega opusa. Zasedba je nastala leta 2013 v Novosibirsku na pobudo vokalista in kitarista Viktorja Užakova, basista Andreja Smorgonskega ter Igorja Stašinova na sintesajzerju. Izdali so štiri albume ter nekaj EP-jev in oboje večinoma založili sami. Njihova starejša glasba se je po neki točki uspela prebiti do raznih evropskih kanalov, vendar je v najširšem kontekstu ostala omejena na sceno nekdanjih držav članic Sovjetske zveze.

Fantomniye Chuvstva, prevedeno kot "fantomska čustva", je bendova enajsta izdaja, ki je prejšnji mesec izšla pri kanadski založbi Artoffact Records, kar bo bendu zagotovo odprlo nova vrata. S tem ne mislimo na povečanje samega ustvarjanja, saj je tega že precej, ampak na količino nastopov in širjenje medijske prepoznavnosti. Očitno je, da si glasbeni prostor, iskreno povedano, želi in hrepeni po melanholičnem ter depresivnem podtalju, kakršnega pooseblja naslov albuma kot tudi vsebina skladb. Plata Fantomniye Chuvstva načeloma tematizira strah pred samoto, razočaranost nad družbo in splošno nezadovoljstvo, vendar pa tudi v podtonu besedil vidimo malo dozo upanja na boljšo plat civilizacije in vsega, kar se v njej dogaja. 

Zvočno se skupina močno giblje po nebu zelo plesnega in entuziastičnega synthwavea, ki ga na trenutke na zemljo spusti nekoliko bolj monoton glas pevca Viktorja. Manjko lahkotnih in močno zabavnih melodij mogoče najdemo samo v peti skladbi Ostavaysya so mnoy, kjer lahko ujamemo zadostno dozo temačnejših, težjih ter mastnih elektronskih melodij, vendar se že po sredini skladbe preteče v zasedbin običajni modus operandi.

Ploho svoj doomer alter ego imenitno kombinira s trenutno popularnostjo omenjenega pojma in glasbeno dediščino bendov, ki so bili v post punkerskih žanrih in podžanrih popularni v osemdesetih. Od zasedb, kot je že omenjeni Kino, črpajo veliko istih pogledov, tematik in motivov. Ker člani skupine pripadajo originalni doomerski generaciji, je takšen pogled na glasbo sicer zelo naraven, saj so odraščali v postsocialističnem in hkrati socialistično nostalgičnem ter izrazito hladnem družbenem okolju. Ta kombinacija pa gradi njihovo darkwaversko persono. Z druge strani izgleda, kot da je v zadnjih časih zelo popularno biti nihilistično nastrojen proti okolju. Zaenkrat se bomo izognili lažnemu moraliziranju, moramo pa priznati, da se zdi zelo inteligentno, da kot umetnik in v sodobni družbi proizvajalec nekega konzuma okoli tega istega produkta in svoje podobe prilepiš sinonim, ki je popularen vsepovsod in med vsemi generacijami. Ploho v svoji najnovejši izdaji Fantomniye Chuvstva sicer objame vse našteto, kar podkrepljuje njihov tako glasbeni kot tudi besednjaški koncept. Takšen pristop sicer ne velja le za zasedbo Ploho, ampak za sodobni postpunk, predvsem tisti, ki dominira v današnji Rusiji. S skupinami, kot je Ploho, pa se ta isti melanholično doomerski vajb širi po vseh delih kapitalistično orientiranega sveta.