Dur et Doux, 2023

Aprila letos smo se v Tolpi bumov prvič srečali z japonsko-francosko navezo avantgardne rock glasbe po imenu PoiL Ueda. Kvintet je takrat našim ušesom s kombinacijo brutalne progresije in japonskega trubadurstva na samonaslovljenem prvencu predstavil tradicionalni japonski ep Heike monogatari oziroma Zgodbo o klanu Heike, ki velja za mojstrovino pesništva in eno temeljnih budističnih pripovedi stare Japonske. Prejšnji teden so francoski progresivni rockerji PoiL v sodelovanju z Junko Ueda, mojstrico tradicionalne japonske lutnje sacuma-biva, pod okriljem založbe Dur Et Doux izdali svojo drugo ploščo z naslovom Yoshitsune.

Narativa plošče je, podobno kot na prvencu, osrediščena okoli mita Heike monogatari, epske drame o družinskih zdrahah med dinastijama Heike in Genji. Nazadnje smo na prvencu poslušali pokol starih in ponosnih uzurperjev Heike, ki so v prelomni bitki Dan No Ura neslavno končali na dnu razburkanega morja, na novi plati pa raziskujemo povojno paranojo in konsolidacijo moči povzpetniških zmagovalcev Genji. Najnovejši epizodi naše najljubše srednjeveške telenovele tudi tokrat seveda ne manjka tragičnosti. 

Herojski samuraj Yoshitsune, ki je svoje kolege popeljal do prelomne zmage in ki ga je lutkasti cesar Shirakawe posledično bogato nagradil s fevdi in naslovi, se zdaj znajde na napačni strani nemilosti svojega brata Minamota-no-Yoritoma. Vsej priseženi vdanosti navkljub mu njegov ljubljeni sorojenec preprosto ne zaupa. Po hitrem postopku, polnem obsodb kontrarevolucionarnih aktivnosti in splošne nepokore, je nekdaj herojski general Yoshitsune obsojen na smrt. S svojim najbližjim zaupnikom, bojevniškim menihom Benkejem, se čez noč osiromašeni samuraj v iskanju novega življenja odpravi v izgon – na romanje po celotnem japonskem otočju.

Zasedbin novi album je sestavljen iz petih, za žanrski okvir relativno kratkih kompozicij, vsaka od njih pa opisuje posamezen del Yoshitsunejevega izgona. Uvodna skladba Kumo, ki je v slogu prvenca razdeljena na tri dele, nas popelje na Yoshitsunejevo plovbo čez morje Seto v zalivu v bližini Osake. Med turbulentnim potovanjem se s temačne gladine dvignejo duhovi preminulih borcev klana Heike, ki jih je še nedavno tega Yoshitsune brezsramno posekal v spopadu Dan No Ura. Uvodni jazzovsko razposajeni klavir nas z odsekanimi grozdi popelje do poliritmičnega kaosa špičaste elektronike, žarečih kitar in pritajenega akustičnega basa. Podobno kot na prvencu se zasedba tudi na novi plošči mojstrsko poigrava z dinamiko. Takoj za tem, ko nas japonska lutnja s svojim antičnim drgnenjem zadrži v tesnobnem šahu, nastopi hudičev zbor glasov: duhovi so se dvignili z morskega dna. Skozi Benkejevo molitev, sestavljeno iz megalomanskih ritmičnih struktur strunskih inštrumentov in bobnarskih rafalov, uspe Yoshitsune premostiti svojo prvo oviro na trnovem popotovanju – ki se v daljni prihodnosti vseeno konča z njegovo odsekano glavo, konzervirano v katranu. Nobenih srečnih koncev na Japonskem.

Še preden se ima to dogoditi, pa ima zdaj na kopno prispela samurajsko-meniška naveza novo nalogo. Yoshitsune mora zapustiti svojo večno, pravo ljubav, lepotico po imenu Shizuka. Njuno snidenje bo potekalo na gori Yoshino, PoiL Ueda pa temu prelomnemu dogodku posveča kompoziciji Omine-San in Yoshino – skladbi, ki smo jih srečneži lahko slišali že v živo na zasedbinem poletnem nastopu v Channel Zeru pod okriljem festivala Druga godba. V živem kontekstu dokaj utesnjenega, temačnega prostora so kompozicije zažarele v vsem svojem teksturalnem bogastvu; tovrstne izkušnje seveda ob poslušanju posnete izvedbe ne moremo pričakovati, a nas vseeno mestoma razvnamejo detajli tolkalske medigre in preplet električnih šokov s strunskim donenjem.

Album skleneta skladbi Solo Ataka in Koko. Komično-tragični zaplet, ki spominja na simpatične prigode v slogu samurai champloo, opisuje skrajno neumen lapsus naše najljubše dvojice, ki preoblečena v budistične menihe skuša prečkati prefekturno mejo v deželo Ataka. Še puhoglavi stražar po imenu Togashi takoj spredvidi njuno ukano, a tepcema je prizaneseno iz čistega usmiljenja. Sledi čustveni prizor, v katerem se onečaščeni Yoshitsune zjoka pred svojim bojevniško-meniškim tovarišem, ki mu je ves čas stal v oporo. Benkei obubožanemu heroju seveda ponudi svojo večno zvestobo v boju in dvojica odkoraka proti mestu Michinoko na severu Japonske, novim prigodam – ki se, ni šans, končajo z glavami v katranu – naproti. 

Lahko bi dejali, da PoiL Ueda s ploščo Yoshitsune ponujajo zgolj dopolnilo k svojemu izvrstnemu prvencu. Dobimo še en fiks zdaj že poznane elektro-akustične zvočne zasnove, nasičene z ostrimi ritmičnimi strukturami in meditativnim vokaliziranjem izjemno nadarjene Junko Ueda. Yoshitsune na določenih točkah, ki so bržkone produkt uigranosti zasedbe, zveni nekoliko kohezivnejše in udarnejše od prvenca, toda nikjer bistveno ne razširja idejnega profila tega mednarodnega sodelovanja. S pretvarjanjem čustvenih širjav melodramatičnega epa v maksimalisitčne, boksajoče kompozicije Francozi ostajajo zvesti prvencu – toda prav v tem leži tudi srž njihovega edinstvenega dosežka. Za razliko od mnogih psevdoetno zasedb, ki zavoljo nacionalističnih ali marketinških vzgibov elemente glasbene preteklosti izrabljajo kot poceni pastiš v slogu vrnitve v dobre stare čase, sta japonska lutnja in Uedino trubadurstvo za PoiL Ueda venomer enakopraven, harmoničen in živ del sodobne godbe.