Pole, 2015

Po osmih letih je z naslova Stefana Betkeja, znanega kot Pole, končno ponovno prišel album, ki pa je bil pravzaprav napovedan že za leto 2012. Album Wald je ovenčal serijo, naslovljeno Waldgeschichten, se pravi gozdne zgodbe, v okviru katere so se v letih 2011 in 2012 nakapljale tri kratkometražne izdaje. Kot že nekatere druge izdaje v preteklosti jih je preprosto numerično naslovil po vrstnem redu Waldgeschichten 1, 2 in 3. Glede na preteklo bolj pogosto Betkejevo izdajanje albumov, je osem let precej dolg predah. Vendar sam izraža zaskrbljenost zaradi velike zasičenosti scene elektronske glasbe s festivalskimi dogodki in nujo nenehnega izdajanja novih stvaritev, kar ga je, nekoliko metaforično, pognalo v osamo v gozdno krajino. Čeprav zatrjuje, da nikakor ni nek hud ljubitelj narave in da ga prav tako lahko navdihuje mestna arhitektura, se je za izdaje zadnjih nekaj let navdihoval v gozdu.

Stefan Betke si je svoje umetniško ime Pole nadel po Waldorfovem analognem filtru 4-Pole, ki je po padcu na tla utrpel določeno škodo, vendar pa je še vedno deloval, le da so bili rezultati dela oviti v prasketajoče zvoke, se pravi so prav te »napake«, ki pa po novi opredelitvi to pač niso bile več, postale Betkejev zaščitni znak. Tako je med letoma 1998 in 2000 izdal tri, po vrsti numerično naslovljene albume, s katerimi se je zavihtel na mesto prepoznavne avtoritete abstraktnejše, z dubovskim technom zvezane elektronike. Leta 1999 je ustanovil založbo ~scape, ki se je za nekaj časa uveljavila kot naslov, s katerega so vselej prišle izdaje, ki niso razočarale, kar gre seveda pripisati izboru stvaritev ustvarjalcev, ki jih je Betke izdajal. Tako so se med njimi znašli na primer Jan Jelinek, Burnt Friedman, Deadbeat in Frivolous, vendar pa je bilo sčasoma opaziti, da se je ~scapu sorodna estetika kar konkretno razširila oziroma že kar razpasla po elektronski sceni, kar je nemara tudi botrovalo dejstvu, da je Betke leta 2010 zaprl vrata te založbe. Že v naslednjem letu pa je ustanovil založbo, imenovano kar Pole, ki je namenjena le njegovim lastnim izdajam.

Glede albuma Wald, ki je razdeljen na tri dejanja, velja poudariti, da ne gre za ustvarjalno igranje s terenskimi posnetki, ujetimi v gozdnem okolju. Gozd služi Betkeju kot vir navdiha, kot nekaj kar mora dejansko videti in doživeti, da nato »odnese« s seboj domov oziroma v studio. Elektronsko glasbo se pogosto opisuje kot urbano, kar je pogosto seveda povsem umestno, vendar pa kdaj ta v sebi nosi tudi prvinskost, ki pa je seveda povezana z naravo. Za Betkeja tako gozd ne pomeni nekega svetobolnega zatočišča, prej napajališče z mnogimi čutnimi vtisi. Skladbe v prevodu nosijo naslove, kot so mah, podgobje, korenina, hrošč, smreka in tako dalje, saj je Betkejev namen zvočno naslikati ta gozdni inventar brez kakšnih terenskih posnetkov. K sreči mu ta podvig uspe brez kake romantizirajoče onomatopoije. Poslušalec si sicer lahko zamišlja objekt, ki ga je imel Betke pred očmi, hkrati pa mu ni vsiljen in skladbe bi lahko nedvomno nosile tudi povsem druge, »negozdne« naslove in bi še vedno delovale smiselno.

Betke se z novim albumom ni kaj bistveno oddaljil od svoje siceršnje estetike, je pa zaznati, da so skladbe ustvarjene bolj premišljeno, morda tudi grajene in piljene daljši čas kot njegove zgodnejše stvaritve. In kot je tudi sam povedal v nedavnem intervjuju, mu je dejansko z leti vse težje ustvariti dobro skladbo, vendar pa k sreči ni obremenjen, da bi moral nenehno ustvarjati novo glasbo. Wald je tako po daljšem času spet prijeten sprehod po krajini, ki nosi Poleove prepoznavne poteze …