Bella Union, 2021

Je zabava res lahko nalezljiva, tako kot je nalezljivo zehanje ali pa virus? Nekaj nenavadnega je v imperativu zabavaj se ali njegovi analogiji bodi srečen. V ameriških sitcomih so že v 50-ih začeli uporabljati posnetek smeha oziroma t. i. canned laughter. Tako smo se lahko zasmejali tudi v primeru, da nismo dojeli domnevne šale. Na neki primitivni ravni torej nedvomno podlegamo umetno zgrajenim konceptom zabave. Kako pa je s tem v primeru glasbe? Ali lahko pademo pod vpliv bandovih sugestij glede tega, kako naj bi njihovo glasbo dojeli oz. konzumirali? Naj si obetamo introspekcije, utehe, nemara zabave? 

Naj zastavljeno vprašanje služi kot začetna točka za današnje seciranje norveškega banda Pom Poko, menda precej znanega po energičnih nastopih v živo, ki je pred dobrim tednom pri britanski založbi Bella Union izdal album Cheater. Zasedbo sestavljajo štirje študentje jazza, ki jih je pred tremi leti združil priložnosten nastop, za katerega so izhajali iz želje po preigravanju punka za lastno zabavo. Festivalski nastop je zanje predstavljal uradni mejnik ustvarjanja, po katerem so si za ime izbrali naslov animiranega fantazijskega filma japonskega Studia Ghibli.

Vsi ključni elementi, ki obkrožajo nastanek Pom Poko, se dobro odsevajo v njihovi glasbi. Ne moremo zaobiti dejstva, da gre v osnovi za tehnično podkovane jazzerje, ki jih zanimajo raznorazne intrige na nivoju struktur in aranžmajev. Kljub temu se zelo radi izognejo teoriji in pravilom, uživajo v šokiranju, se kreativno motijo in vnašajo nepričakovano. Vseskozi je prisoten vtis, da enostavno hočejo uživati, namesto da bi bili zgolj študiozno resni.

V letu 2019 so izdali prvenec Birthday, ki je naletel na zelo dober odziv in na katerem so grobo nanizali že vse glavne sestavine svojega prepoznavnega zvočnega koktejla. Radi se prepuščajo sladki, nalezljivo poslušljivi pop melodiki, ki ji dodajajo abrazivnejši punk in grunge material. Obenem pa še zlasti na nivoju ritmike in nenadejanih preskokov med tonovskimi načini ne morejo iz jazz kože, zaradi česar v mešanici mestoma zadiši po prog in math rocku. Nekakšna stalnica, na katero naletimo pri soočanju z glasbo in stilsko podobo skupine Pom Poko, je zabava. Takšno prijetno neubrano, lahkotno kaotično in malce punkersko začinjeno razvedrilo pa zagotavljajo tudi poslušalstvu.

Na Cheaterju nadaljujejo s svojevrstno zmešnjavo, le da so tokrat v svojih odklonih še prepričljivejši. Skoraj vsaka izmed desetih skladb na dobre pol ure dolgem albumu poskrbi za tako ali drugačno presenečenje. Na naslovnem komadu Cheater se udarni post-punkovski kitarski segmenti dvakrat nenadno prekinejo z otožno tišino, ki deluje kot oddih po hitrem vzponu. My Candidacy zveni kot že mnogokrat slišani punkovski štikl z vokalom, ki včasih rahlo spominja na St Vincent, vendar se razvije z visokim vokalom, za nameček pa postreže še z naostrenimi hrupnimi vložki. Na skladbi Look se spevne sanjave pasaže izmenjujejo z naelektrenim kitarskim žarenjem, Curly Romance pa prav tako krene stran od tipičnega punka z nekakšnim repetitivnim stopnjevanjem in ostaja sámo svoj vrhunec.

Pom Poko se na albumu Cheater morda še najbolj učinkovito ukrotijo na singlu Like A Lady, svojskem pop komadu Andrew in na eksplozivnem Andy Go to School. Ob takšni stilski raznolikosti bi poslušalec pričakoval, da bo album, še posebej zaradi svoje kratkosti, precej hitro minil. Vendar se v primeru Cheaterja to ne zgodi. Navkljub veliki domiselnosti in tehnični ubranosti zasedbe se zdi, da se v naključnem sopostavljanju stilov, visoki potenciali posameznih segmentov pesmi med seboj izničijo. Pristanemo v kaotični kakofoniji, ki pogosto sicer dobro zaživi na nivoju posameznih skladb. Če Pom Poko razumemo kot band, ki nam nemara sugerira, da se prepustimo njihovi zabavni radoživosti – zapomnljivim refrenom, nalezljivi pop melodiki in nepričakovanim odklonom – jim to do določene mere vsekakor uspe, vendar pa izžetek albuma deluje preveč nepovezano in anemično, da bi lahko zares padli pod njegov vpliv.