Motion Ward, 2020

»Imerzivno« je verjetno pravi pridevnik, ki opiše zvočno potovanje ameriškega producenta Pontiaca Streatorja, ki opozarja nase od leta 2018. Izvrsten občutek za cvrčeče detajle, zvočna svojstvenost in kompleksno razgibane aranžmajske ideje so nas nemudoma prepričale v bolj detajlno poslušanje njegovega zadnjega albuma Triz, ki je poleti izšel pri ameriški založbi Motion Ward. 

V času pretirane plačljive medijske aktivnosti založb na raznoraznih glasbenih platformah je avtor brez vsakršne medijske vsiljivosti navrgel svojo najnovejšo izdajo. Glasba, ki jo ustvarja, je težko umestljiva v kateri koli žanrski spekter; morda bi lahko rekli, da je po zvoku tesno povezana z založbo West Mineral Ltd., pri kateri je avtor v preteklosti izdajal in ki jo vodi priznani ameriški producent Huerco S., a je album Triz presegel tudi za založbo značilen zvok. 

Kljub temu da ritmika začetnih skladb, kot sta Cum Angelus in Post Los, zveni naključno, se ritmi na koncu vseeno sestavijo v nekakšno logično zaporedje. Medtem ko se v danem trenutku poslušalec morda osredotoča na atmosferske strukture, se v ozadju skriva povsem ločena zgodba – pozornost nam hitro zbeži k drugim elementom in detajlom, ki jih sprva morda ne opazimo. S časovno različno postavljenimi zankami se nam pri poslušanju hitro zgodi, da nam percepcija zvočnega prostora pobegne, a se nam po nekaj dobah sestavi nazaj in nam odkrije čisto nova presenečenja. Razkrijejo se izjemno detajlne visoke frekvence, ki panoramsko plavajo okoli slušnega polja, in na trenutke komaj slišne nojz linije, ki bi pri večji glasnosti teh zvočnih elementov lahko postale celo nadležne. Uho na trenutke stežka loči med terenskim posnetkom in sintetičnim zvokom, ki je več kot odlično procesiran skozi modularne sintetizatorje in samplerje, a producent pri tem ohranja svež pristop z nekakšno imitacijo organskega zvoka.

Prve avtorjeve izdaje pri že omenjeni založbi West Mineral Ltd. namigujejo na to, da se okoli nje gradi prava mala zvočna skupnost, kar dodatno potrjujejo sodelujoči pri albumu Triz. Pri snovanju izdaje se je povezal s producentom Mister Water Wet in producentko ter vokalistko Ullo Strauss, s katero je Pontiac sodeloval že pri več projektih, na primer 11 Items in Chat. V celotni drugi polovici zadnjega albuma je tudi tokrat slišati pritajene vokalne vsadke, ki z občutkom dodajajo mistično atmosfero. Album se s komadom Transier Unit kasneje morda zapelje tudi po tračnicah IDM-a in se ritmično in atmosfersko dotakne celo primerjave s Click & Cuts, toda iskali bi lahko tudi vzporednice z dub, grime in nojz žanri. S komadom Stuck in a Cave se odlično zaključi celostno slušno potovanje. Zvokci, ki spominjajo na ptiče in kapljanje vode, so več kot očitno sintetično producirani in efektirani, občutek anksioznosti pa dodatno začini globoka atmosfera, ujeta v podlagi, in odmevajoče besedilo: »'m stuck in a cave, what’s happening?

Album daje občutek pomirjenega zvočnega karakterja, a je ob pozornem poslušanju mogoče čutiti celo jezo in obup, ki nam jo glasbenik uspešno pretanjeno servira čez celoten izdelek. Kljub občasni zvočni nasičenosti in na prvi posluh naključnim aranžmajem nam Pontiac Streator odpira prav posebno zvočno polje. Uspešno združevanje organskega in sintetičnega ter izjemna zvočna panorama nam dajeta intenziven občutek širokega prostora. Album Triz je močan opomnik, da elektronsko glasbo pogosto poslušamo preveč površinsko ali pa jo velikokrat jemljemo za samo po sebi umevno.