Pop Levi: Medicine

Counter / distribucija Matrix Music, 2012

Pop Levi je anti-pop zvezda, ki ima srečo, da si lahko sposoja od večjih zvezdnikov. Njegova zvezdniškost v naši dimenziji menda ne obstaja, zato tudi za svojo zadnjo ploščo 'Medicine' nonšalantno pravi, da je bila ustvarjena skozi neko drugo različico samega sebe, v kateri si je še ne posneto glasbo predvajal kar sam. Ne le da to samo reče, Pop Levi to tudi verjame. Lahko stojimo za fasado znanja o tem, kaj je kul, okusno ali varno, vendar želi priznanje sebi kot tudi svoji multiosebnosti, da je to, kar ustvarja, pač vroče.

Še kot Jonathan James Mark Levi je skupaj s kolegoma Karlom Webbom in Snap Ant ustanovil eksperimentalno inštrumentalno zasedbo Super Numeri, v kateri so raziskovali mešanico fluidnosti jazza in mehaničnost zasedbe Can. Solo kariera se mu je porajala že za časa matične zasedbe, saj je takrat za založbo Hi-Fi Dannyja Hunta izdal dva singla. Prijateljstvo s Huntom in njegovo elektro-pop zasedbo Ladytron ga je kot basista odvedlo na skoraj dvoletno turnejo, sodeloval pa je tudi pri nastanku njihove odmevne plošče 'Withching Hour'. Kot pripravnik Ladytron je idejo solo projekta začel uresničevati v Los Angelesu, kamor je preostali del liverpoolske glasbene ekipe ter nekaj gostov enostavno poslal na snemanje 'Blue Honey', naslovnega singla albuma 'The Return To Form Black Magick Party'. Prvenec je pod pokroviteljstvom Counter Records ugledal luč sveta leta 2007, zanj pa je levji delež ustvarjalnosti prispeval ravno Pop. Čeprav je z njim bolj ali manj varno plul po retro vodah vzornikov T. Rex, se je okoli njega odobravajoče začela smukati tako pop kot tudi rock smetana svetovne glasbe. Ugodje nad kritiškim navdušenjem je drzno nadgradil že pri drugi plošči 'Never Never Love', kjer se je v edinstveni maniri že približal eksperimentiranju s pop-elektro avantgardo osemdesetih. V drugo njegov zvok izzveni veliko bolj lahkotno in se morda zavoljo fenov iz vrst Oasis in Kasabian še vedno naslaja na kitarske prvine brit-popa in soft rocka.

S prihajajočo tretjo ploščo Medicine, ki uradno izide šele 9. novembra, se Pop Levi obdrgne ob svojo obsesijo s Princem kot nekakšno glamurozno nadgradnjo Marca Bolana. Z ravno pravim pridihom osladnosti se v baladah ponekod približa Paulu McCartneyju, po drugi strani pa prevelik balast popa odreši z nekoliko tršimi komadi, ki spominjajo na zgodnje The Stooges. Tako imenovani bubblegum pop se po njegovem mnenju premeša s satanističnimi rituali in spremeni v ušesu prijetno poslušljiv, a tudi izredno zabaven in unikaten pop/rock. Ni zaznati, da bi se prav posebej potrudil ujemati ali dopolnjevati skladbe med seboj. Dvigajoči in padajoči ritem pesmi se s humornimi besedili kradoma prelevi v neke vrste soundtrack zabave ob koncu leta. Plošča svojo zaveso večdimenzionalne osebnosti Pop Levija odgrne z uradnim singlom 'Strawberry Shake', plastično fastfood iluzijo, ki bi jo dobrohotno sprejela tudi kakšna ameriška mainstream povzpetnica. Od tam naprej z 'Motorcycle 666' in 'Rock Solid' siloma oddrvi v niz hreščajočih kitar, všečnih ritmov naslovne 'Medicine', 'Midnight Runaround' ter 'Remember, Remember', ki pa jo prekine z baladnimi zmesmi 'Coming Down' in 'Bye-Byes'.

Nasičenost idej, ki si jih je upal zapakirati v svoj tretji album, na neki način nadgrajuje pop razsežnosti 'Never Never Love', hkrati pa se približa rock klasikom. Ploščo 'Medicine' kot zdravilo ponuja tistim, ki so zadnje čase pogrešali s kitarami podložen pop/rock, in obuja prav simpatično nasprotje sebi podobnim glasbenikom - vsaj dokler je ohranjena dobra mera humorja in razpoloženja.