Profound Lore, 2013

V tokratni Topli bumov se spuščamo v globine disonantnega in s kozmično grozo obarvanega avantgardnega death metala avstralskih Portal. Plošča „Vexovoid“, ki je pravkar izšla pri založbi Profound Lore, je njihova četrta – ker pa se tej zasedbi z izjemo kakega komada na valovih Radia Študent še nismo zares posvetili, je na mestu kratka predstavitev. Portal so nastali leta 1994 na pobudo dveh likov, ki slišita na imeni The Curator ter Horror Illogium, prve resnejše izdaje pa so vzniknile šele ob prelomu tisočletja. Že na EP-ju „The End Mills“ iz leta 2002 pa so bile prisotne temeljne prvine, ki jih bomo skozi recenzijo skušali eksplicirati. 

Glavnino njihovega zvoka sestavlja povsem razbarvan šundr, ki sicer spominja na gnil death metal starejše šole - vendar takšen, katerega koordinate so bile potopljene v kdove kakšno brozgo in raztegnjene do obronkov vesoljne teme lovecraftovskih razsežnosti –, a o tem več kasneje. Tukaj so neandertalski blast-beati, ki ne skoparijo niti z nizkimi tom bobni, fokus pa usmerjajo v divjaškost svojih izvorov, ne pa v kvantizirane tehnične vaje. Predvsem pa so tu skrajno nizke kitare, ki rohnijo v nekakšnem zamolklem distorziranem hrupu, znotraj katerega lahko pogosto razbiramo zgolj ritmično vzorčenje, melodično-harmonska zaznava pa ostri posluh za mikrotonalne premike. Nekajkrat se odstre tudi povampirjeni atonalni riffing, ki ima spet korenine v death metalu, a zveni znotraj celotnega zvoka Portal potujeno, zmaličeno, pokvečeno. Te pridevnike lahko apliciramo tudi na celotno Portal izraznost, ki jo dopolnjujejo še nečloveško godrnjanje, mešanica grlenega šepetanja in spektralnega death growla. 

Plošče Portal je vedno zaznamovala dobrodošla lo-fi kvaliteta, ki sicer bolj kot na lo-fi napeljuje predvsem na brezbrižnost do običajnih metalskih produkcijskih vrednot. Rezultat so zamolkli, frekvenčno  neuravnovešeni posnetki, ki poudarjajo prisotnost šuma in hrupa v igri ter točko zloma pri zajetju v medije reprodukcije. Vse našteto, vključno z njihovo zamaskirano odrsko prisotnostjo, v katero se sedaj ne bomo spuščali, prispeva k resnično „alien“ karakterju njihove celotne estetike, eni od najbolj „out-there“ na področju bolj avanturističnega ekstremnega metala. 

Ta „out-there“ pa je ključen tudi pri liričnih aspiracijah, ki se navdihujejo v mitologiji del H. P. Lovecrafta. Vizije neprestane vesoljne ogroženosti, starodavnih „zunanjih“ bogov, neizrekljivih sil kaosa in globoke teme, vredne samega Sun-Raja, so oblikovale povsem specifično, osebno-fantastično videnje kozmosa in njegovega nastanka, ki ga najpogosteje označujemo kar z besedno zvezo „kozmični teror“. Lovecraftovski kozmični teror je priljubljen vir navdiha v metalskih krogih, Portal pa utegnejo biti njegovo najprepričljivejše umetniško utelešenje. 

Kje torej stoji nova plošča „Vexovoid“? Če gre verjeti naslovni skovanki in podobi, nekje globoko v nezavednem zaglavju jezive praznine. Zvočno se zgodba nadaljuje tam, kjer je zaključila prejšnja izdaja „Swarth“, a za Portalovske razmere v slišano vnaša nekoliko več čistine oziroma vsaj razločnosti. To po eni strani botruje večji eksplozivnosti, kot lahko takoj slišimo v uvodni skladbi „Kilter“. Po drugi strani pa ima za posledico izgubo nekaj tistega hreščečega šundra. Skladbe so tudi krajše in kompaktnejše, takšna pa je tudi kolektivna, predvsem kitarska igra, ki ponuja suverene doze kristaliziranega atonalnega death metal riffinga. V tem, pa tudi v celotnem ekspresivnem dinamizmu plasiranja in izrekanja, spomni na francoske Deathspell Omega. Vendar lahko to asociativno podobnost v določeni meri najdemo na vsaki Portal plošči, tako da o tem morda ni smiselno preveč razpredati. Je pa res, da specifična Portal različica old-school death neandertalstva precej dolguje tudi zanosu najboljšega black metala. 

Še ena pomembna sestavina njihovega zvočnega sveta je doomersko gomazenje grmečih bobnov in zidov nizke distorzije, ki jih prebadajo udarci činel in surrealna, kruleča antikozmična pridiga  vokalista Curatorja. To pa se nekajkrat, kot v komadu „Awryeon“, prevesi tudi v dronerske odmeve, drugod pa v izbruhe bolj inteligibilnih kitarskih partov, ki v vsakem primeru hitro poniknejo v črno luknjo kaotičnega brbotanja. Ti očitnejši rezi v dogajanju so dobrodošla novost, a obenem so v prehodih med posameznimi deli Portal morda preveč radodarni z raznimi oblikami fade outa, ki se glede na radikalnost celote zdijo nepotrebne.

„Vexovoid“ je še ena suverena, močna, predvsem pa grozna plošča v opusu Portal, ki se že nekaj časa kažejo kot eni najbolj brezkompromisnih in neapologetskih sledilcev lastne vizije znotraj metala. Pri tem je zanimivo, da njihov izhodiščni nastavek sploh ni nujno eksperimentalen. Gre bolj za to, da so nekatere žanrske implikacije, celo zelo pravoverne „old-school“ prvine, radikalizirali in personalizirali do mere, ko so postale globoko  tuje, deformirane in, če lahko zaključimo v rahlo lovecraftovskem tonu, napolnjene s svežo krvjo sumljivega, potencialno izvenkozmičnega izvora.