Tresor, 2017

Thomas Köner in Andy Mellwig sta kot glasbeni dvojec z imenom Porter Ricks med letoma 1996 in 1999 poskrbela za kratek, a vendar izjemno občuten in dobrodošel šok takratni techno sceni. Kot del prve linije producentov vplivne berlinske založbe Chain Reaction, med katerimi se znajdejo Substance, Monolake ali pa Vainqueur sta s takrat izdanimi singli v veliki meri definirala zvok dub techna. Od ostalih ju je ločilo predvsem virtuozno poznavanje zvočnega dizajna, ki se je zlilo v dolgometražno izdajo Biokinetics, slednja pa še danes velja za absolutno klasiko takšnega elektronskega glasbenega izraza. Gotovo ne pretiravamo, če rečemo, da sta bila Porter Ricks - velikokrat zamejena z zmožnostmi glasbene opreme - že takrat v svojem delu in viziji močno pred svojim časom. S tem projektom sta uporabila preizkušeno in delujočo 4x4 formulo, a jo izkoristila za odpiranje zvočnega prostora, ki ga še nihče prej ni raziskal in je bil v danem obdobju le njun.

Nedvomno je ta izviren glasbeni izraz znotraj scene odpiral nove sfere, a je kljub temu žanr v svojem širšem aspektu začela popadati stagnacija in s strani dvojca je sledilo zatišje. Kar petnajst let je preteklo med njuno zadnjo izdajo leta 1999 in zgolj skromnim remiksom. Šele po vsega sedemnajstih letih sta Thomas in Andy pri berlinski stebrni instituciji podtalne elektronske glasbe Tresor izdala Porter Ricks singl in povsem učinkovito ohranila patos. Kmalu zatem pa je bil napovedan tudi novi album, imenovan Anguilla Electrica, ki ga bomo poslušali v današnji Tolpi bumov. S skupkom šestih komadov ne odstopata od filozofije, zaslužne za njuno spoštovano pozicijo znotraj scene, kjer zvočnim lastnostim in teksturam puščata čas in prostor, da razvijejo svoj zagon.

Parametri, kot so detajl, zvočna gostota in glasbeni horizont, se po njunem pojavljajo v vsaki kvalitetni kompoziciji in so bili v technu konec devetdesetih prevečkrat zapostavljeni. Slednje je botrovalo edinstvenemu pristopu Thomasa in Andya k glasbeni produkciji. Kako daleč se lahko raztegne zazankana repeticija, preden ta deluje nesmiselno in brezčutno, ali kje je meja med tonom in belim šumom? Prav to je zanimalo dvojec, ki je s svojim zvočnim raziskovanjem nasprotoval glasbeni klubski monokulturi v drugi polovici devetdesetih in še danes ohranja tovrstno zanimanje. Morda ključni element konceptualne zasnove zvoka igrata voda in fluidnost, okrog katerih je obsesivno svoj glasbeni podpis sočasno gradil tudi detroitski dvojec Drexciya. Vseeno se Porter Ricks raje kot k fikciji obračata k fizikalnim lastnostim pretočnosti zvoka, kar se odraža v zadušenih višjih frekvencah in plimujoče delujočimi glasbenimi kosi, katerih glavno gonilo je širok pas nižjih in natančno definiranih bas frekvenc.

Ideja projekta je iti preko in onkraj klasičnega žanrskega zvokane glede na obdobje, v katerem dvojec izda svoj material. Z albumom Anguilla Electrica nadaljujeta s težnjo po tkanju glasbenega blaga, ki ni osnovano na elektronskih standardih. Ta raje kot poklon že osvojenim prvinam predstavlja nadaljevanje iskanja zvočnih idealov v precej ohlapnih okvirih, zato je posvečanje najmanjšim podrobnostim očitno tudi pri končnih kosih. Kompleksno obnašanje tekstur in tonalnosti pri albumu predstavlja velik korak naprej od aranžmajev, ki so oziroma niso bili možni v devetdesetih. Glasba deluje sveže in aktualno in paradoksalno ter občudovanja vredno ohranja duh projekta Porter Ricks izpred sedemnajstih let, čeprav ta nikakor ne zveni enako. Deluje sodobno in odraža trend k računalniško procesiranemu zvočnemu dizajnu, ki bi ga lahko primerjali z izdajami založbe UIQ pod taktirko Lee Gambla.

Thomas in Andy sta se pred izdajo albuma Anguilla Electrica znašla v nezavidljivi situaciji. Po sedemnajstih letih nam servirata delo, ki mora spoštovati njuno zapuščino in status, hkrati pa se spopadata s ponovno uveljavitvijo v prostoru, kjer je njun izviren izraz že do potankosti osvojen tudi s strani drugih producentov. A vendar sta neobremenjeno v tišini izbrusila presežno delo. S tem albumom nam Porter Ricks dokazujeta, da se lahko odlično sklicuješ na svojo preteklost in hkrati sežeš v prihodnost, dokazujeta, da ostaja prostor za izvirnost, ter ga osmišljata z deli, ki kažejo potencial za nove kulturne mutacije znotraj scene. Anguilla Electrica je prepotreben svež veter, dolgometražec pa si do tega trenutka v letu lahko drznemo označiti celo kot naj ploščo leta v techno prostoru.