JeboTon, 2021

»Da li je to pop, ili je to jazz? Moj deda je svirao jazz, to je bil pop... Da li je to pop, ili je to rock? Moj deda je svirao rock, to je bil pop...«

… pravi globok glas v skladbi DEDA skit s PORTOPOP-a, novega albuma zagrebškega sedemčlanskega benda Porto Morto, ki nikakor ni neznanec valov Radia Študent. V monologu si glas postavlja vprašanja in argumente, ključne za evalvacijo njihove tretje studijske izdaje, ki kategorizacijo glasbe, kot jo poznamo, postavlja pod velik vprašaj, hkrati pa izraža dileme, za katere se zdi, da mučijo vsakega glasbenega fanatika v teh modernih časih, ko skoraj vsako leto praznujemo rojstvo nove glasbene zvrsti ali podzvrsti.

S tem se pojavlja še več vprašanj, ki podpirajo ustvarjeno neravnovesje med tem, kaj velja za zastarelo in kaj za aktualno: zakaj mora nekaj zveneti unikatno, da je popularno? Kaj sploh je popularna glasba danes? To so težave, za katere se zdi, da so v zadnjih dveh letih obremenjevale možgane Portovcev, misli, ki so jim vzele toliko ustvarjalnega časa, da so se jih odločili v obliki albuma deliti s celim svetom. V naslednji uri se bomo torej poglobili v Portovo reševanje uganke klasifikacije in aktualnosti glasbe, ki v njihovem primeru odobrava tako pravilne kot napačne odgovore. 

Zadnji dve leti sta bili za fante presenetljivo precej delovni. Pravzaprav jim niti globalna pandemija ni preprečila, da bi bili najbolj aktivno ime na sceni v najbolj brezupnih časih. Mladi talenti so v Zagrebu odprli lasten studio Šećer, posneli svojo prvo koncertno izdajo Live EP in koncertirali po Balkanu, ko je bilo to mogoče. Povrh vsega so svoje talente celo razširili v gledališče ter se pridružili igralski zasedbi in ustvarjalni ekipi predstave Nepoznata iz Seine režiserke Rajne Racz.

Vsi ti dosežki so popisani na novem albumu PORTOPOP, ki se poslavlja od Porto Morto zvoka, kot smo ga poznali. Tako istoimenski prvenec iz leta 2016 kot drugi studijski album PORTOFON iz leta 2019 sta odražala dvojnost projekta. Ta je imel zvok in dušo glasbenega ansambla, a dejavnost in izvedbo pravega benda. Zvok obeh plošč je izstopal od nekoliko homogenizirane, aktualne balkanske bendovske glasbe, ki si pravzaprav ne upa stopiti izven meja klasičnega pop rockain synth popa. Portova odmaknjenost od te popularne scene in stremenje k izvirnosti kot bistvu glasbenega kolektiva sta posledici kompleksnosti njihovega ustvarjanja. V instrumentalijah spajajo pop in rock s progresivnim jazzovskim prizvokom, besedila pa so iskrena izpoved, podana v obliki nestrukturiranega podzavestnega monologa.

Album PORTOPOP predstavlja izziv za člane benda, da raziščejo zmožnosti prav tiste pop scene, na kateri se v preteklosti niso počutili tako domače. Priča smo redefiniranju bendovega zvoka, ki se v nasprotju s prejšnjima dvema izdajama, usmerjenima stran od klasičnega popa, zdaj temu približuje, vendar v lastno zastavljenih pogojih. Tako imajo skladbe popovsko osnovo, a so hkrati premišljeno zgrajene iz elementov različnih glasbenih zvrsti. S takšno kombinacijo Porto Morto problematizirajo vsesplošno sprejeti pomen pop žanra in njegovo aktualnost na regionalni sceni. Fantje nam pokažejo, da je pop lahko naprednejši, če opustimo definicije, kako naj bi nekaj zvenelo, in z dobrodošlico sprejmemo bolj modernistični pristop vključevanja vsega, od trapa do funka. Rezultat je tako preprosta, a hkrati precej zapletena zvočna kolekcija, ki je običajno ne gre pričakovati od sedemčlanske zasedbe, temveč od dela soloizvajalca.

Hkrati se bend izogiba mainstream razmišljanju o sodobni pop glasbi in standardizirani strukturi pop uspešnice. Njihova ideja hitiča je v tem primeru skladba, sestavljena iz miniaturnega privlačnega refrena, ki poslušalca ne zadrži premočno, temveč ga preprosto pusti, da se izgubi v nepredvidljivosti in teatralnosti preostanka pesmi. Fuzija različnih žanrov in dejstvo, da je vsaka skladba konceptualizirana na svoj poseben način, nam pravzaprav otežuje, da bi album preprosto označili kot pop. Na tej točki Porto Morto razbijejo shemo žanrskega klasificiranja in zabrišejo meje med žanri ter manifestirajo nov zvok, ki ga je mogoče predstaviti kot nič drugega kot porto pop.

Nove glasbene inovacije zasedbe okrepi povsem nova estetika, ki je popolnoma spremenila podobo benda. Albumska naslovnica z velikansko vijolično roko in računalniškimi avatarji članov zasedbe ter čudaški in estetsko bogati videospoti, izdani za singla FATAMORGANA in ČEKAM IH, zagotovo ne sledijo standardni naraciji in idejam vsakdanjega življenja, ki smo jih morda vajeni pri balkanskih glasbenikih. Album torej celostno podpira brendiranje, ki genialno zajema idejo, kaj porto pop v bistvu je: mutacija pop glasbe, ki preprosto ni za vsakogar, in bendov futuristični pogled na to, kaj bo aktualno v prihodnosti.

PORTOPOP v resnici ne ponuja odgovorov na vsa vprašanja, s katerimi zlahka obremeni um poslušalca. Deluje pa kot eklektična glasbena lekcija, ki odpira vrata novim spoznanjem in načinom razmišljanja o glasbi, ki so na trenutni balkanski glasbeni sceni prepotreben dih svežega zraka.