ForTune, 2013

Power of the Horns je, jedrnato povedano, poljski free jazz orkester. Gre za enajstčlansko zasedbo in baje za cvetober trenutnega mladojazzovskega vrvenja na Poljskem, ki se je pod vodstvom trobentača in skladatelja Petra Damasiewicza pred izdajo pričujočega prvenca že kar nekaj let kalil po lokalnih odrih. Vsa ta odrska zgodovina se na tem albumu še kako dobro sliši, saj je zasedba uigrana in muzika ubrana kot sam hudir. Ob tako številčni zasedbi in tako ognjeviti glasbi je to hudo potrebno; free jazz orkester je namreč skoraj oksimoronska glasbena konstelacija, saj je vso to žanru inherentno sproščenost in razvnetost potrebno vsaj po malem krotiti v prid kolektivnega ustroja zasedbe.

Alaman, kot je album naslovljen, je sicer ime za germanske skupnosti, ki so njega dni kalile mir Svetemu rimskemu cesarstvu. Skupaj z imenom zasedbe, se pravi Power of the Horns, je težko spregledati  aluzije na po eni strani neihibirano in po drugi strani disciplinirano naravo njihove glasbe. Prav posebej subtilne te aluzije niso in četudi bi se enajsterica imenovala Prifarski muzikantje, bi bile človeku že po nekaj uvodnih taktih jasne koordinate pričujoče glasbe. Ta se namreč veselo napaja v zgodovinskih free jazz zasedbah, kakršna se je recimo zbrala okoli Bengta Bergerja za album Bitter Funeral Beer, na katerega nas spomijo tudi vseprisotne afriške poliritmije obeh ključnih skladb na albumu. Druga močna aluzija so The Liberation Music Orchestra in njihove močne, zmagoslavne in veličastne melodične teme, od sodobnikov pa bi človeku padli na pamet tudi pri nas dobro znani švedi Angles, katerih zadnja izdaja je posnetek špila, ki so ga imeli prav pri nas.

Tudi Alaman je posnetek živega nastopa iz lanskega leta in dejansko se ob poslušanju albuma človeku lahko zazdi, da je bil pahnjen direktno v sredo te glasbe. Deloma gre to verjetno pripisati obdelavi posnetka, prav gotovo pa je za to zaslužen tudi sam bend, saj je tako rekoč nemogoče spregledati glasbenike za inštrumenti in ne čutiti intenzivnosti in emotivnosti njihove igre. Tako rekoč vidiš zariple obraze saksofonistov, ko se v tem ali onem solu razpihajo čez vse meje in težko je zgrešiti radost, ki se poraja v njihovem kolektivnem izletu v harmonične melodije, pod katerimi ga s tako masivnostjo groova ritem sekcija.

Le ta je z dvema bobnarjema, enim perkusionistom in še dvema basistoma tisto močno jedro, katerega skladbe na albumu Alaman nikoli zares ne zapustijo. Tudi najbolj razigrani soli in svobodnjaški razpusti, in obojih ni malo, se vedno vrnejo v srčiko posameznega komada. Včasih se matični nastavki iz razgrajenega in osvobojenega tipanja sestavijo počasi, po delcih, spet drugič pa se kar iznenada glasba zvrtinči v novo zmagoslavje vodilne teme in ritma.

Na albumu so sicer vsega skupaj tri kompozicije. Dve sta dolgi po približno pol ure, tista vmesna si za predah vzame le slabih petnajst minut, vsaka od njih pa ima svojo specifično strukturno zgodbo. Na prvi skladbi, imenovani Alaman, gre predvsem za razvneta, kot da spontana soočanja med nosilno melodijo, ki jo prečijo in razgrajajo freejazzovska kričanja, občasne svobodnjaške abstrakcije ter bopovska divjanja, pod enimi in drugimi in tretjimi pa vajeti drži plemensko navdahnjena ritem sekcija. Naslednja skladba Troid se od tega precej oddalji v hardbopovskem drncu, čez katerega se nanašajo predvsem soli in improvizirane debate in ki do konca svojih trinajstih minut drvi tako neumorno, da pusti zadihanega celo poslušalca.

Za konec je tu še 34 minut dolga kompozicija Psalm for William Parker. Dotični velikan na kontrabasu je lani praznoval šestdeset let in res se je ob prvem posluhu kot nehotena asociacija vrival kvartet Davida S. Warea, kjer je bil dolgoletni basist ravno William Parker. Ta kompozicija je presežek že itak vrhunskega albuma in za razliko od predhodnih dveh kosov si ta zase vzame čas. Ko po šestih minutah uleti z basom čvrsto podložena klavirska melodija in se spet vrne Afrika iz uvodne skladbe, čez pa se začno vijačiti in menjavati pihalske eskapade, je ta razdelek jasnosti že anticipiran v predhodnih meandriranjih, nato pa naslednjih dvajset minut ta isti bas in klavir kot duhova vstopata in izstopata, drvita in drhtita vse do končnega razdelka, ko se po pomiritvi vrne najprej bas, nato klavir in vse skupaj z epsko melodijo katarzično zaključi pleh sekcija.

Skratka, ekstatična in fino odigrana zadeva, ki se ji niti ni treba oddaljevati od svojega zgodovinskega genoma. Nujno jo bo slišati v živo, k sreči pa je do nadaljnjega na voljo vsaj na tem ploščku, ki ga gre priporočljivo poslušati zelo na glas.