African Tape/Murailles Music, 2013

Za imenom Powerdove se skriva Annie Lewandowski, gre pa za pesemski projekt glasbenice, ki jo sicer poznamo predvsem kot improvizatorko in raziskovalko notranjosti prepariranega klavirja. Letošnji plošči „Do You Burn?“, ki se ji posvečamo nocoj, predhodijo tri izdaje, na katerih Lewandowski nastopa sama ali kvečjemu v duetu. Tokratno inkarnacijo Powerdove pa dopolnjujeta dva prijatelja – John Dieterich, ki ga poznamo iz Deerhoof, na akustični kitari ter Thomas Bonvalet, kitarist prosulih Cheval De Frise in sedaj solist L'Ocelle Mare, s svojim značilnim naborom zvočil, ki vključujejo bendžo, glasbene vilice, concertino, jezičke orglic, tapkanje in ploskanje. 

„Do You Burn?“ je tako plod kolektivnega truda – procesa, v katerem se Lewandowskina besedila in melodije pletejo v akustično tkivo zvočenja tukaj in zdaj, z vsem šumom in hipnimi prebliski.   Gre za kombinacijo tistega odprtega, folkovsko zvenečega in že rahlo magičnega kantavtorskega izraza ter globoke čuječnosti in zvedavosti eksperimentalnega akustičnega zvočenja. Takega, v katerem lahko tudi prepoznavne sestavine, kot so akord na orglicah  ali odprta uglasitev bendža zazvenijo povsem neidiomatsko, sveže in nenavadno. 

Ključna je vloga Thomasa Bonvaleta, ki je tudi sicer eden najbolj prepoznavnih in zapostavljenih glasov outsiderskega, eksperimentalnega, ne pa tudi nujno improvizatorskega muziciranja.  V skladbi „Under Awnings“ se tako prepletajo vokal, razredčeno prebiranje dušenih klavirskih strun ter Bonvaletovo značilno ploskanje po kolenih in udarjanje v tla. Čeprav bi lahko njegov prispevek pripisali ritmizirajočemu delu dogajanja, tolkalom, beatom ali čemurkoli že, pa so njegove intervencije dosti bolj partikularne, usmerjene v vsak hip posebej. In tako je v glasbi Powerdove večino časa. Tudi v skladbi „California“, kjer vsi trije tvorijo gostejšo strunsko tapiserijo, ki pa ne skopari z notranjimi zlomi. V bistvu lahko rečemo, da kljub prepoznavni pesemski usmerjenosti glasbeniki nikoli ne preklopijo na avtopilota. Vsak akord, vsak udarec po struni, tleh ali telesu je enako pomenljiv in enkraten, kot npr. grobo prepihovanje orglic v otvoritvenem komadu ali fantastično vibriranje bendžovega telesa in strun z glasbenimi vilicami v komadu „Wandering Jew“. V tem smislu premore ta glasba tudi veliko svojevrstne in žive tišine, ki prispeva k splošni ostrini celote.

Tako bi tudi težko rekli, da obstaja neka pesemska osnova, v katero  se nato vpletajo manj konvencionalne zvočne intervencije – čeprav se takemu pogledu verjetno ni moč povsem izogniti. Te pesmi so na nek način neločljive od njihove konkretne, telesne in umazane izvedbe, vsebujejo pa tudi tisto nekaj, kar ostane z nami in se rade volje vrača na plan prek sproščenega požvižgavanja in popevanja. Lewandowskiina songwriterska, besedilno-melodična poetika premore svojo lastno patino, obenem nonšalantno in močno ozemljeno.  V zvenu njenega glasu in dinamiki podajanja se srečata  tako lahkota in navidezna naivnost Vashti Bunyan kot tudi teža in zla slutnja Nico. Temu pa gre dodati še dobrodošlo neobremenjenost z bolj konvencionalnimi pesemskimi tropi.

Je torej „Do You Burn?“ idealna zbirka pesmi tudi za improvizatorje in bolj eksperimentalno naravnane glasbenike ter seveda temu primerne poslušalce? Na nek način gotovo, saj v sebi združuje dve globoki kreativni potrebi – angažirano in spontano raziskovanje surovega zvočnega materiala ter pletenje prepoznavnih, čeprav begotnih, poetičnih form, ki se nam na plošči „Do You Burn?“ ponujajo z razrahljano in čutno vabljivostjo.