V Tolpi bumov predstavljamo dva lanska postpank albuma, angleško-ukrajinski sintpank bend Powerplant, njegov EP Grass, izdan pri Static Shock Records, in debi Američanov Charm School, EP Finite Jest, izdan pri SonaBLAST! Records. Oba izdelka sta izšla julija 2023.

Powerplant: Grass EP (Static Shock Records, 2023)

Londonska založba Static Shock Records in njeni varovanci so leta 2023 radodarno priskrbeli mnogokateri zvočni izdelek, ki bi si zaslužil konkretno recenzentsko obravnavo. Osredotočamo se na eno, na EP Grass skupine Powerplant, ki kljub večmesečni zamudi terja poslušanje, predvsem zaradi statusa, ki si ga je zasedba ustvarila skozi leta svojega ustvarjanja. Za seboj imajo namreč tri EP-je in dva dolgometražna albuma, zato se morebiti dodatni EP na prvi pogled zdi kot manj odmeven izdelek, toda – ali bi morali še malo počakati na novo plato? Ne. Grass je izdelek, ki ne zveni kakor noben drug izdelek in tudi zato terja obravnavo. Sledi pojasnilo.

Powerplant je glasbeni projekt, ki se je začel kot spalnična strast ukrajinskega glasbenika Thea Zhykaryeva, ki je, danes lociran v Londonu, zrasel v štiričlansko zasedbo, ki gazi novo pot med sintovskim lo-fijem in hardcorom ter pomembno prispeva k zanimivosti in čudnosti postpank scene. Prvenec People in the Sun je postal kultna eggpunk izdaja, hkrati hitra in surova kot tudi nerdovska in neresna. Album Stump Soup, ki je sledil, je poslušalstvu prinesel zvok, utemeljen na MIDI-težki ambientali, glasbeni izpeljavi igre Dungeons & Dragons. Dokazal je skladateljsko sposobnost Zhykaryeva, hkrati pa opozoril na izmuzljivost pričakovanj, eno pomembnejših lastnosti ohranjanja sonične svežine. 

Navkljub jamskosintovskemu zvoku plate Stump Soup so Powerplant še vedno ožigosani kot postpank bend. Aktualni EP Grass se postavlja na etabliran teritorij benda, hkrati pa se ozira dalje; odmika se od eksplicitnih Devo referenc in ironično popovskega skladanja prvenca, prav tako pa opusti prostrano temačno inštrumentalnost drugega albuma. Slišimo lahko navezovanje na ploščo People in the Sun, hkrati pa je umetniški preskok vmesnih štirih let več kot jasen. Dominantno vlogo sintov prevzamejo brenkala, ki tokrat ne žgejo, temveč žvenkljajo v blagem overdrivu, v tesnem koraku z elektronsko-zvenečimi bobni. Komadi so namenoma pripravljeni preprosto, z ironičnim zanašanjem na nekatere dinamične in skladateljske klišeje sodobnega panka, toda vsebujejo dovolj bizarnih motivov in presenetljivih ovinkov, da odstopajo od sodobnikov in jasno izražajo identiteto skupine. 

Najdaljši korak na ploščku Grass pa naredijo vokali; če je inštrumentacija še slična dosedanjem opusu skupine, se pevski performans vrže globlje v nove vode. Eksperimentalen in svobodomiselen pristop vodi v vse od gollumovskega krakanja pesmi Broodmother, melodičnega zavijanja in do pankersko standardnega laježa. V slabih desetih minutah tako dobimo barvito paleto odvodov bendove muzike, ki pa se zaradi spretno skladane in povezane muzike združuje v privlačno celoto. Upravičeno si lahko želimo, da bo tudi naslednji izdelek benda zvenel podobno, toda na srečo verjetno ne bo, kajti vendarle govorimo o skupini Powerplant.

Charm School: Finite Jest (SonaBLAST! Records, 2023)

Druga izdaja, ki jo retrospektivno recenziramo, je debitantska izdaja ameriškega no wave benda Charm School. Kentucky ne vzbudi prve asociacije na sodobni ameriški pank, ima pa bogato podtalno sceno, ki je vredna raziskovanja, posledično pa se je prebila tudi do naše frekvence. Kentuckyjski kavbojci s kupi kolektivne kilometrine so se zbrali in posneli plošček Finite Jest, pod vodstvom prolifičnega multipraktika Andrewa Sellersa, nato pa je izšel v sodelovanju z lokalno neodvisno založbo SonaBLAST! Records in z nekaj pomoči producenta Steva Albinija. 

Skupina je svoj prvenec postavila v indie vode postpank revivala. Jasno, da te besede ne pomenijo nič, toda gre za prepoznaven zvok, okarakteriziran z minimalizmom, izmenjevanjem votlih in vreščečih kitar ter motoričnih, krautovskih bobnov. V receptu lahko slišimo asociacije na starešine žanra, bend Wire, slišimo pa lahko tudi vpliv skupin Fugazi in Slint. Charm School so za ploščo skovali muziko, ki kaže na široko glasbeno informiranost in skladateljsko veščost, hkrati pa so jo podmazali z nekaj pristne umazanije za potrditev pankerskega pedigreja. Leksikonski pregled glasbene enciklopedije je v postžanrski dobi, zaznamovani z instantnostjo dostopa do svetovnega muzikalnega znanja in resursov seveda še dodobra uveljavljen pristop, kar še posebej velja za pankerske izpeljave, ki morajo, hočeš nočeš, svojo kreativnost ustvarjati na intrinzično bazični podlagi žanra. Charm School tako v svojem pristopu do skladanja ne izstopajo od številnih drugih bendov scene, toda to ne pomeni, da njihov prvenec ni kvalitetno delo, ki jasno prikaže glasbeno izpiljenost nove zasedbe. 

Finite Jest je pismo posamezniku, prodanemu eskapizmu okoljskih stimulusov in lastnih miselnih trikov. Pevec Andrew Sellers z ostrim, toda disociiranim vokalom opozarja na pasti in zanke, ki jim podležemo in ki si jih včasih celo sami nastavljamo. Skratka, zanesljiv pristop dinamičnega, nemelodičnega deklamiranja, ki le redko poseže po konkretni vokalni liniji. Sporočilo presega medij sporočanja, nenapisano pravilo panka se torej tako kot pri večini sodobnikov manifestira tudi pri Charm School, ki pa si zaslužijo pohvalo zaradi doživetega in človeškega vokala, ki nasprotuje strogi, hladni glasbi in s svojo nepopolnostjo v surovo ritmičnost inštrumentacije vnaša pravo mero nereda in čustev.