Jagjaguwar, 2016

Istoimenska izdaja zasedbe Preoccupations je prvenec le v enem pomenu besede. Gre namreč za prvo ploščo, ki jo je ta skupina glasbenikov posnela pod tem imenom. V vseh ostalih pogledih gre za izdelek izkušenih veteranov, ki navkljub spremembi imena ohranjajo svoj strumno zakoličen in več kot prepoznaven zvok. Preoccupations so namreč bivši Viet Cong, torej Matt Flegel, Mike Wallace, Scott Munro in Daniel Christiansen, ki lahko po težavah z nesrečno izbranim imenom končno pustijo, da namesto njih govori njihova glasba.

No, pri plošči Preoccupations za začetek glasno spregovori že njena vizualna podoba. Oziroma niti ne tako glasno, temveč predvsem odločno. Ovitek plate je namreč precej minimalističen, a hkrati nadvse učinkovit. Gre za eno najboljših naslovnic v zadnjem času, ki izdelek povzdigne na nivo celostnega umetniškega objekta. Hkrati elegantna abstrakcija namigne tudi na rahel zvočni premik - kvartet pod novim imenom svojih temačnih niti ne razpleta več tako neposredno kot včasih, saj je kanec surovosti nadomestil z bolj prefinjenimi prijemi, ki se poslušalca lotevajo implicitno.

Glavni pogon pesmi je sicer še vedno intenziven, z bojevitimi bobnarskimi pasažami, oglatimi riffi, vztrajnimi basovskimi linijami ter izbruhi hrupa in feedbacka, se pa onkraj njega nenehno pojavljajo novi glasbeni elementi, ki so obogatili zvok zasedbe. Flegel, na primer, je v svoje petje vnesel nekaj več dinamike in na plošči kar nekajkrat zapusti svoj osnovni modus. Čeprav je določena mera monotonije in stoičnosti v glasu pri tako temačnih in atmosferičnih besedilih potrebna, je svežina tokratnega vokalnega pristopa še bolj dobrodošla. In ko smo ravno pri tekstih: Flegel je še vedno mojster asociativnega, uničujočega nihilizma, ki pa ima na nek način v sebi vseeno nekaj svetlega leska, kot nekakšna prelepa eksplozija ob koncu sveta.

Večja prisotnost klaviatur in kitarski zvok, ki je na trenutke dokaj ukročen, pomenita, da so Preoccupations tokrat po zapuščini osemdesetih brkljali s še bolj odprtimi glavami. Robate postpunkovske kitare spremljajo elementi new wavea, alt rocka in goth rocka. Ti poskrbijo za raznolikost plošče, ki se jo, napram prejšnji, da poslušati ob precej bolj raznolikih priložnostih. Na njej je tudi par pravih malih alternativnih hitov v slogu pesmi Continental Shelf, ki jih boste nedvomno še slišali v marsikateri glasbeni opremi na tem radiu.