Audio. Visuals. Atmosphere., 2018

Isti dogodki lahko v različnih dimenzijah različno dolgo trajajo. V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili različnim dimenzijam znotraj oziroma zunaj pojma ljubezni. Preizkusili jih bomo z albumom Deaf Love domačega producenta Primoža Bončine, izdanega pri belgijski založbi Audio. Visuals. Atmosphere.

Primož Bončina je že stari znanec podtalja eksperimentalne muzike, tako domače kakor tuje, tu pa se je znašel tako v vlogi glasbenika kakor tudi založnika. Glasbo je izdajal pod psevdonimi Prms, Birches in v sklopu projekta Mould. Pod psevdonimom Prms je do danes izdal šest izdaj, ki se vse gibljejo znotraj področja drone muzike, posnete pa so s pomočjo kitare, ne zgolj elektronike, medtem ko se kot Birches in Mould potepa po predvsem elektronskih, nekoliko bolj robatih krajinah. Kot založnik stoji za Cloudchamber Recordings, založbo, s katero je v začetkih kot Prms izdajal bolj ali manj lastno glasbo, kasneje pa je založil tudi nekaj drugih artistov, kot so James Welburn, Arne Zek in Benjamin Flesser. Gre za izdaje eksperimentalne narave, ob vseh so navedena tudi imena mašinc, s pomočjo katerih je bila muzika ustvarjena, prodajajo pa se v fizični obliki kasete. Izdelke na prvi pogled ne najbolj znane založbe lahko med drugim najdete tudi v Commongroundu, sedežu firme, ki izdeluje modularne sintetizatorje zvoka Koma Elektronik in hkrati na sedežu založbe Amok Tapes, o kateri smo na Radiu Študent že večkrat govorili.

Ljubezen, ki se kaže kot plod skladnosti vsaj dveh bitij, predstavlja pa se v obliki enega ... tako si lahko zamislimo Primožev novi album Deaf Love. Ljubezen kot ponotranjenje drugega, ljubezen, ki se kaže tudi v obliki vseh glitchev, ki se zgostijo ob procesu sinhronizacije dveh naprav, bitij, subjektov. Gluha ljubezen je prej zrela ljubezen, ni kot slepa zaljubljenost, prej nasprotno: ne rabi vseh odvečnih besed, ki bi tako ali tako vodile v komunikacijski šum, pač pa jih kot sinhronizirana enota sama po sebi že čuti znotraj sebe.

Album sestavlja sedem enot v različnih dolžinah trajanja, od dveh pa vse do osem minut. V komadih resda ni zaslediti vokala oziroma nanj vezane besede, so pa po svoje že sami naslovi komadov ponekod dovolj zgovorni, da med poslušanjem muzike nismo prepuščeni zgolj samim sebi, temveč smo venomer že dodobra umeščeni v naracijo neke zgodbe. Dinamika albuma, ki se vije, širi ali oži v poteku med posamičnimi skladbami, je prav tako narativno bogata in nas ves čas spušča bližje občutju sinhronizacije s samim delom ali nas odriva dlje od možnosti razumevanja končnega izdelka.

Pravzaprav se zdi, da je album Deaf Love dobeseden prevod ljubezni, ujete v odnos. Bogata raznolikost izbranih posamičnih zvočnih elementov hkrati spominja tudi na to mineštro od življenja, v katerem živ človek doživi prav vse. Življenje, odnose, ljubezen, v kateri ni prostora za ideale, čeprav sanje niso povsem prepovedane.

Ponekod ambientalnejši, ponekod agresivnejši, a vselej znotraj meja stabilnega, konstantnega, čeprav še ne končanega … tako je oblikovan album Deaf Love. Malo kontradiktorno, a hkrati združeno v eno se poigrava z idejo neke ljubezni. Punktirani ritmi, spreminjajoča se dinamika in odmev, ki se počasi oddaljuje …, so elementi, ki album odlikujejo s tehničnega vidika, za vsebino pa lahko rečemo, da se razkriva skozi Primožev odnos do tehnologije oziroma v tem primeru - skozi nabor zvočnih elementov, izvedenih tudi s pomočjo mašin.

Zvok na albumu je kljub rabi distorzije dovolj čist, da lahko rečemo, da gre za dovršen izdelek, ki se bo avdiofilu priljubil tudi preko poslušanja skozi slušalke. Zvok se vije prostorsko, široko, kar mu vlije še dodatno moč ob nekoliko živahnejših, poudarjenih delih. Dimenzije ljubezni, kot so, nikoli isto zveneče, vendar hkrati ves čas enako stabilne, ki čakajo tam zadaj v pripravljenosti, da nas znova in znova ulovijo, ko nam spodrsne ... Deaf Love.