ATO Records/Prawn Song Records, 2017

Nekoč in nekje je bila dežela, pisana in slikovita, skorajda idilična, če se le ne bi po njej potikal trop nenasitnih pogoltnežev, zaradi katerih so vsa druga bitja živela v nenehnem strahu in skrbeh. Ta zloglasen trop, sedmero goblinov je pestila karseda nenavadna lakota. Vsak od njih se je hranil s svojo barvo, ki jo je po cevastem srkalniku izpijal svetu okrog sebe, za seboj pa puščal črno-belo opustošenje.

Tako nekako gre začetek zgodbe iz, najbrž že napol pozabljene, otroške slikanice iz sedemdesetih let, pod katero se je kot avtor podpisal Ul De Rico. Kdo bi si mislil, da jo bo nekoč nekje nekdo iz naftalina povlekel na plan ter jo na novo obarval še z glasbo. In le kdo drug kot rockovske legende Primus, bi se uglasbitve takšne bizarne slikanice lahko lotil, ne da bi se ob tem privzdignila kakšna obrv. Zares, kdo? Le s Primus, ki že od začetka devetdesetih burijo drobovja s svojimi grotesknimi krinkami, liki in absurdnim pripovedništvom, lahko skomignemo in gladko odvrnemo: seveda. Še goblini iz knjige se na prvo oko nekako lepo vklapljajo v družbo drugih gnetljivih monstrumov, ki pogosto krasijo ovitke albumov in videospote benda.

Konceptualno usmerjanje tematike albuma je za zasedbo Primus zaenkrat še izjema, vendar ne novost, saj je bila prav njihova zadnja predhodna izdaja posvečena reinterpretaciji glasbe iz filma Willy Wonka in tovarna čokolade. Videti je torej, da so tovrstne fascinacije frontmana Lesa Claypoola plodno gojišče idej in katalizator novih albumov. Poleg drugega stalnega člana - Larryja LaLonda na kitari – se zasedbi ponovno pridružuje tudi bobnar Tim Alexander. Alexander je bil član prvotne postave benda, a se je umaknil že leta 95. Čeprav je minilo res veliko časa, je kot član in avtor skladb pomembno vplival na glasbo Primusov, sodeloval je namreč pri več kot polovici avtorskih albumov, ki so v zgodnjem obdobju zasedbe izhajali letno. Čeprav njegova vrnitev predstavlja nekolikšnjo regresijo v glasbenem izrazju, pa je kljub temu nocojšnji album The Desaturated Seven dovolj svež in konsistenten, da ga težko postavljamo ob bok kateremu od predhodnikov.

Album se deli na sedem skladb, ki ustrezajo poglavjem zgodbe, a vendar dogajanju v njej ne sledi popolnoma. Kdor bi si želel slišati in videti celotno slikanico, lahko na Youtubu poišče video verzijo albuma, v kateri ob svetlobi ognjišča, s prašičjo glavo zamaskirani Claypool pred začetkom vsake skladbe prebere njej pripadajoče poglavje. Vez med dogajanjem v zgodbi in glasbo se poleg besedil vzdržuje tudi z ekspresijo glasu in riffov ter samimi progresijami skladb. Te na nekaterih mestih, vsaj glede dodelane melodičnosti, izstopajo iz dosedanjega opusa skupine. Linije šeststrunskega fretless basa tečejo kot namazane v gostem diru ali bobnijo odrezavo koračnico goblinom barvožercem na njihovi poti proti dolini poslednje mavrice. Tem odbijajočim se strunam sledi bobnarska baterija, ki premore dovolj velik nabor elementov, da je zvoku basa venomer tesno za petami. Skorajda neločljiv spoj obeh inštrumentov daje skladbam tisto žmohtno trdoto, ki že od samega začetka definira zvok zasedbe Primus. Prej omenjena regresija glasbenega izrazja je bila mišljena kot ponovna naravnanost k temu tesnemu spajanju v nasprotju z bobnanjem na predhodnih albumih, s katerimi je bil zvok nekoliko bolj razpršen.

Med skladbami z albuma najdemo le tri daljše kompozicije, kar je malenkostna škoda, saj prav te poslušalca odpeljejo s hipnotičnostjo repeticije ali progresivno pripovedno strukturo. Poleg tega se album kar nekoliko prehitro odvrti do konca, čeprav bi temu zvočnemu popotovanju z lahkoto prisluhnili tudi v daljšem trajanju. A nič zato ... Zgodba pogoltnih golbinov se podobno nenadejano zaključi, ko se nanje izlije krak mogočne mavrice in zakuha pravo barvno povodenj, ki utopi požrešni trop. Poslednja mavrica je zanje postala poslednja večerja in rani grob.