Smalltown Supersound, 2019

Prins Thomas je norveški producent elektronske glasbe, ki se v obrti kali že od sredine prejšnjega desetletja, ko je začel izdajati EP-je in dvanajstinčne plošče pri norveški disco house založbi Full Pupp, nato pa se je tudi s pomočjo sonarodnjakov, kot so DJ Sotofett, Bjorn Torske in Skatebard, ter miksov za priljubljeni Resident Advisor počasi razvil v prepoznavno ime. S svojim space disco zvokom je vsekozi predstavljal značilen, svojevrsten izraz, nato pa je v svojo diskografijo leta 2010 začel dodajati še samostojne dolgometražne albume. Od takrat jih je nanizal pet, tri za že omenjeni Full Pupp, nato pa se je preselil k drugi norveški založbi, Smalltown Supersound, v sodelovanju s katero je aprila letos predstavil svoj šesti samostojni album, v današnji Tolpi bumov obravnavani Ambitions.

In kakšne so ambicije tega producenta? Po otvoritveni, brezritmični skladbi Foreplay bi morda lahko pričakovali skoraj ambientalen, zasanjan, repetitiven album. A to je vendarle predigra, vse našteto tudi dobimo, vendar v malce bogatejši in tudi ritmično močno zaznamovani verziji. Thomasa že ves čas odlikuje zares soliden, močan, prezenten pristop k ritmu, s katerim so beatsi dobro pripravljeni, repetitivni in dokaj nerazgibani, polni majhnih zvokov in sound designa, predvsem kar zadeva tolkala. Tega se Thomas še posebej močno drži na novi plošči, variacije in spremembe v vzorcih ritem mašin so minimalne, pogosto gre za klasični pristop; odvzemi bass kick in ga po krajši pasaži dominance tolkal vrni ter opazuj, kako dobro deluje. Roko na srce to ne zveni pretirano ambiciozno in, kot se izkaže skozi album, svojih ambicij Prins Thomas ne razvija in viša s prav veliko potenco. Pasažo prve polovice oziroma tudi celotnega albuma še najbolje začinita komada Feel The Love in naslovni Ambitions, v katerih se Thomas malce bolj sproščeno poigra najprej s svojim značilnim zvokom feelgood disco groovanja, za tem pa se spogleda še z downtempo houseovsko poliritmijo in nas hkrati uvede v vzdušja glavnine plošče.   

Ta vzdušja so najprisotnejša sredi albuma, ko se z daljšimi komadi utirimo v repetitivno, ponavadi 4x4 ritmično vzdušje, ki ga dopolnjujejo grgranja basovskih zvokov, predvsem v višje ležečih frekvenčnih sferah plavajoča, neskončna sintovska plavanja pa pričarajo zasanjan, downtempovski trip z elementi ambientalnega. V teh počasi razvijajočih se popotovanjih pridemo daleč, a nikoli prav zares globoko, visoko ali široko, Thomas se močno drži konsonančnih pristopov in priliznjenega sounda, ki po koncu tega daljšega, umirjenega in utirjenega dela albuma ob zaključku skladbe Fra Miami Til Chicago deluje že razvlečeno. Zaključna komada z več melodike v kompoziciji, zametkov solaž in celo nekaj vokalnih poigravanj pa nato predstavljata dobrodošlo osvežitev. Ambitions v nekaterih momentih in predvsem po značaju morda spominja na predlansko, prav tako zadržano ploščo New Energy velikega Four Teta, le da se v Thomasovem primeru gibljemo v ritmično močnejših discoidno-houseovskih vodah. Pohvaliti velja zanimivo uporabo strunskih zvokov v nekaterih kompozicijah, te linije, tako basovske kot višje ležeče se dobro zlijejo v vzdušja, pripravljena z že omenjenimi pristopi downtempovske gradnje oziroma skladnje.   

Bradati Norvežan je torej pripravil album, ki se dobro drži njegovega dosedanjega renomeja, je daleč od dolgočasnega, a žal tudi ni pretirano inovativen, v svojih dolgih kompozicijah ni daljnosežen, v svojem zvoku je morda celo pretirano prijazen in lahkoten. Prins Thomas še naprej gradi, gladi, dizajnira svoj zvok, ga v tehničnem smislu izpopolnjuje, a žal ga ne pelje nikamor naprej, ga pač samo peljeeee.