samozaložba, 2021

Projekt Pro polis takoj deluje na vsaj dveh ravneh. Ne gre le za različna pristopa posameznika in posameznice, pač pa očitno tudi za večstransko delovanje njegove pobudnice. Tisa Neža Herlec, svojčas tudi sodelavka tega radia, se ukvarja pretežno s performativnimi umetnostmi in večino časa preživi na študiju v tujini. Vseeno pa že v preteklosti ni skrivala svojega zanimanja tako za besedno sporočilnost kot eksperimentiranje in izražanje z glasom. Da pri tem slednjih ne umerja proti običajni ubranosti, ki bi besedo in glas združila v melodično petje, je še posebej jasno tudi v pričujočem projektu. Pro polis sta lani poleti v več kot teden dni trajajočih dnevnih srečevanjih zasnovala in posnela z Marekom Fakučem v njegovem metelkovskem studiu. H končni zvočni podobi jo je popeljal Rok Zalokar, ki si v nekaterih lastnih projektih dovoli tudi postprodukcijske zvočne posege, a tokrat njegova vloga ni posebej izpostavljena.

Marek Fakuč, nekdaj udeleženec glasbene delavnice Zlatka Kaučiča, se je v krajšem obdobju zadnjih let izkazal kot neutrudni sodelavec različnih projektov. Med njimi je bil bolj odmeven avdio-vizualni projekt Etceteral z Boštjanom Simonom in Lino Rico, najbolj sveža je dostopnejša zasedba Lamaglue, najbolj eksperimentalna med naštetimi pa ostaja ravno Pro polis. A če naj čim prej zapustimo ohlapno oznako eksperimentalnosti in se vrnemo k začetni opazki o njeni večplastnosti, recimo, da Pro polis še najbolj sledi načelom proste improvizacije, vendar z elementom besede, ki igri doda sprva neenako razsežnost.

To neenakost je pisec tega teksta zaznal predvsem na dva načina. Najprej je ta vsaj implicirana v že omenjeni težnji po ubranosti, ki pa jo Pro polis zavrne in ostane zvest improvizaciji. Tisa Neža pri tem sodeluje z glasom, a tudi sintesajzerjem, raznimi zvočili in flavto – le da zraven tudi pripoveduje. V tem primeru bi bila prva neenakost v tem, da damo smislu prednost pred zvokom, saj en in drugi že po sebi zahtevata drugačen način pozornosti in poslušanja. Četudi bi bila določena hierarhija takega poslušanja popolnoma zavrnjena šele tako, da bi zvok občasno tudi popolnoma preglasil besedo oziroma se zanjo preprosto ne bi zmenil, čemur se Pro polis nekajkrat samo približata, pa ostane prisotna vsaj tendenca k neobremenjeni enakovrednosti obeh elementov. Druga neenakost je v vprašanju smisla besede in same igre. Pri tem ne gre toliko za to, da bi besedo zoperstavljali zvoku – naj sta to njuna protagonista želela ali ne – ampak za to, koliko sama beseda tudi ponuja interpretacijo, izraža tendenco ali osmišlja samo igro. Naslov Bureau namreč odkrito meri na birokracijo, kritično prevetri podvrženost pravilom, in ravno zavrnitev slednjih bi lahko razumeli kot najbolj osnovno usmeritev improvizacije. Vseeno pa v manj kot pol ure posnetega materiala ne gre za čisto spontanost, kar nakazuje že proces nastajanja v zaporednih srečanjih. Bureau je ohlapno razdeljen na več kosov z različno intenzivnostjo, ki svojega zaporedja verjetno ne vsiljujejo oziroma njihov smisel ni toliko v dramaturškem loku kot v zvočnih identitetah, s tem pa je tudi napetost med zvokom in besedo razpršena in s tem razrahljana.

In ravno skozi tako blokovsko strukturo se v ospredje prerine zvok, ki ob različnih registrih smiselno združi kovinske dele bobnarske baterije z različnimi elektronskimi zvoki ali glasovanji, ter v nekem frekvenčno bolj razgibanem delu celo doseže učinek prostorske razpršenosti. V takih trenutkih se morda odpre celo več možnosti za raziskovanje, ki jih dvojec tu zariše in očitno je, da namerava z njimi nadaljevati. V drugih odprtih delih si z značilno sunkovitimi vokalnimi pasaži Tisa Neža ustvarja prostor za razvijanje in si v smeri raziskovanja glasu zunaj estetske ter sporočilne namembnosti pot še utira. Že omenjeni pripovedni oziroma poetični deli pa ostajajo zakoličeni predvsem s pomenom, ki skozi opisovanje ujetosti v pravila in bolj implicitne kritičnosti ostaja ujet v nekakšno dihotomijo prostosti in teže pravil, ki po mnenju pisca teksta nakazuje lokalno, že preseženo ideologijo glasbene improvizacije, če jo želimo razumeti ravno kot osvobojenost struktur. Obrvi lahko namrščimo tudi ob izbiri tematike, ki ob geslu debirokratizacije danes lahko ostane razumljena predvsem v smeri dihotomije države in trga oziroma tržne deregulacije, kar v konkretni, igrani snovi dvojca Pro polis nima dejanskega pomena. Zato je ena od napetosti, ki jih posnetek Bureau prinaša, ravno napetost med opredeljenostjo in razumevanjem lastnega početja ter samim tem početjem. Po tej strani vprašanje, ali nam Tisa Neža morda skozi besedo podaja ključ za razumevanje ali pa z njo le vstopa v odprto in nenadzorovano zvočno igro, ostaja samo odprto ter morda vabi tudi k polemičnemu poslušanju.