Wharf Cat Records, 2020

Profligate ali v slovenščini divje ekstravaganten, razuzdan in razsipen je naziv projekta ameriškega multiinštrumentalista in glasbenika Noaha Anthonyja, ki je konec letošnjega septembra izdal svoj četrti dolgometražni studijski album Too Numb to Know. Plošča je nastajala nekaj let, predvsem v obdobju med letoma 2017 in 2019, obdobju glasbenikovih treh večjih bivanjskih premikov med zveznimi državami v Ameriki, ki je bilo tudi obdobje prehajanj med njegovimi notranjimi svetovi in glasbami. Ena od fizičnih postojank glasbenika je bil Los Angeles v Kaliforniji, ki je največ prispeval k zvočnosti aktualne plošče, prav tako pa je glasbenik tam prešel kreativne in čustvene izzive obenem. Zadnja postojanka, Cleveland v zvezni državi Ohio, pa je postala njegov trenutni dom in privedla do sklenitve plošče in sodelovanj z več glasbeniki.

Pred osmimi leti je Noah Anthony začel glasbeno pot z darkerskim technom in ekspresivnejšo elektroniko na albumu Come Follow Me in dve leti kasneje na Finding The Floor. Tretji dolgometražni studijski izdelek Somewhere Else izpred dveh let, prvi za založbo Wharf Cat, je glasbenikovo najprepoznavnejše delo in je že predstavljalo nekolikšen odmik od začetkov, a je vendarle še vsebovalo bistveno elektronsko komponento. Najnovejši album je zapečatenje začetkov, saj elektronika v večini skladb stopi v ozadje. V ospredju sta tako nedaleč stran darkwave in coldwave, elektronski noise in ekspresijo pa je glasbenik vpregel in nadzoroval s surovim sintpopom in postpankovskimi basi.

Zvočno izhodišče izdaje od samega začetka ostajajo melanholične melodične pokrajine s prve plošče, a so skladbe precej skrajšane in zelo pesemsko naravnane. Na albumu ni več Anthonyjevih dolgih, razpredajočih se in počasnih eteričnih zvočnih misli, nadomestili so jih kdaj tudi hipni trenutki pop senzibilnosti, ki evocirajo glasbo Depeche Mode iz druge polovice 80. let prejšnjega stoletja, otožno baladnost dua Them Are Us Too ali kitarska drobljanja dua Drab Majesty. Akustični in električni kitarski in sintetizatorski vnosi, slednji nekdaj bolj minimalistično okrasje, so sedaj vodilo in so v veliki meri nadomestili edgyjevske elektronske bite z druge plošče, še vedno pa se v skladbah Hang Up, No Clear Way, Drink A Spider in A Stranger iztečejo v slično hladno, a veliko bolj plesno okolje, oplemeniteno z izčiščenimi rezkimi in sodobnimi valovi wave dua Boy Harsher.

Po drugi strani na plošči Too Numb to Know slišimo tudi nežne samoreflektirajoče mimobežnice, ki izhajajo iz romantičnih zametkov komada Black Plate s predhodne plošče Somewhere Else, izrazito denimo v skladbi A Little Rain, ki ji omenjeno romantičnost vdihne vokalistka Laura Callier. Skladba skozi duet preraste v sinhrono nostalgičnost in je zaradi mehkobe Callier edina na plošči, ki pokaže, da se za namenoma ravnodušno prišepetavajočimi besedami Anthonyja v skladbah Mask, Tula, We Can Punish in Just a Few Things Wrong skriva močna čustvena napetost, kateri prav trpko hladilo Anthonyjevega načina izražanja, ki spomni na posebneža Daughna Gibsona, prepreči zdrs v melodramatičnost. Plošča Too Numb to Know je tako ob nekaj zvočnih presenečenjih z navidezno lahkoto prežet celosten dotik pobožnih želja, ki se iztečejo v neuresničljivo hrepenenje onemelega, odeto v pomirjujoče vzdihujoč plesni korak.