PROPAGANDHI: VICTORY LAP

PROPAGANDHI: VICTORY LAP

Oddaja
17. 10. 2017 - 19:00

Epitaph, 2017

 

Pisalo se je poletje 2013, ko sem kot naivni študent naletel na oddajo DJ Grafiti, v kateri je nekdanji sodelavec Uroš Badovinac v luči njihovega prvega nastopa na festivalu Punk Rock Holiday predstavil eno ključnih punk zasedb zadnjih 30 let … prav zaradi te oddaje sem danes, štiri leta kasneje, tu, v poziciji izrekanja sodbe sedme studijske plošče subjektivno in objektivno gledano ene bolj pristnih ter v bistvu poslednjih punk zasedb iz sredine osemdesetih, ki v svoji karieri ni izdala niti svojih načel niti ne slabega albuma. Pravzaprav so Propagandhi ena redkih zasedb, ki je po legendarnem prvencu How to Clean Everything, ki je bržkone zaznamoval najstniška leta marsikaterega slovenskega fena, krenila na pot kontinuiranega glasbeno-ideološkega razvoja. V smiselnih časovnih razmikih je nizala albume, ki so vsakič znova presegli svojega predhodnika. In čeprav Victory Lap v tem smislu predstavlja prvo izdajo, ki ne ponudi nič radikalno novega, jo vendarle lahko okličemo za skoraj stoodstotno zadovoljitev petletnih pričakovanj.

Vsebinska karakteristika, ki Propagandhi od samih začetkov razločuje od sovrstnikov iz katalogov založb Fat Wreck Chords in Epitaph, je v oči bijoča nasproti postavitev z resnobnostjo obravnavanih tematik in resnično inteligentno hudomušnih besedil. Sam bi jo označil kar za nekakšno aktivistično-humoristično poezijo v prostem verzu. Kot rečeno je kanadski kvartet eno redkih ideološko brezkompromisnih imen iz obdobja Warped turnej, band, ki skozi svoje genialne, zgodovinskih referenc, besednih iger, dvoumji in drugih semantičnih intrig polne tekste dejansko ohranja smoter punka kot družbenega ogledala. Za omenjeni koncert v Tolminu je moral denimo organizator na dan njihovega nastopa umakniti vse bannerje glavenga sponozorja … toliko o njihovih trdnih stališčih.

Kar je na nek način žalostno, je dejstvo, da v kitarskih muzikah danes najbolj tehtna, premišljena in strastna kritika državnih mehanizmov, institucionalnega rasizma, pop-feminizma, klavniške industrije, ameriške vojske in povojnih travm, družbe nadzora in splošne brezperspektivnosti prihaja iz ust mož blizu abrahama. In ja, Propagandhi furajo odločno moralistični diskurz, ki se v družbi relativizma in psevdo-kritičnosti, ki naj bi jo bilo moč najti v popkulturnem trashu, zdi kot redek glas razuma… Za mnoge pa gotovo tudi glas starih prdcev. Ampak ne nazadnje je ena ključnih verig civilizacije prenos znanja med odhajajočo in prihajajočo generacijo. Zaključni komad Adventures in Zoochosis je tako praktično govor frontmana Chrisa Hannaha namenjen lastnima sinovoma. Skozi živalske metafore, značilne za njegovo punk poezijo, Hannah sprejema neizbežnost svojega položaja, vendar upa na boljši jutri za svoje otroke.

Boys, I've bowed to the keeper's whip for so damn long
I think the sad truth is this enclosure is where your old man belongs
But you, your hearts are pure
When the operant conditioners come to break you in
I'll sink my squandered teeth
You grab your little brother's hand, run like the wind
And if I'm not there, don't look back
Just go

Victory Lap lahko glede na besedilo naslovnega komada beremo kot metaforo za poslednji krog, ki ga teče neoliberalni kapitalizem. Teksti so prežeti z občutki neizbežne pogube. »The clouds, they opened up and not a single person went.« Zato se je moč navezati na nekaj dni staro recenzijo albuma zasedbe Godspeed You! Black Emeperor sodelavca Marka Karlovčca, na katerem se band, podobno kot Propagandhi, le na drugačni zvočno-estetski ravni, loteva megalomanskih tendenc človeškega genija in civilizacijske samozaverovanosti v večni napredek. Toda če pri Godspeed prevladuje izpraznjena post rock himničnost, Propagandhi ohranjajo svoj specifični, ritmično ter aranžmajsko razgibani thrash punk zvok z markantnim glasom Hannaha in občasnimi vpadi basista Todda Kowalskega. V tem smislu album ne presega tehnične igrivosti predhodnika Failed States, a ob mirnejših, na kitarskih harmonijah osnovanih komadih, kot je Lower Order (A Good Laugh) je kljub vsemu opazna tudi svežina, ki jo je v zasedbo prinesla kitaristka Sulynn Hago. Njihovo pesmopisje sicer ostaja osnovano na precej thrash metalskih riffih in ritmikah, s to razliko, da vanje ponovno vpletajo harmonsko bolj popovske aranžmaje, značilne za njihove zgodnje plate. V 30 letih kariere je tako band uspel oblikovati povsem unikaten zvok, ki kot kaže nima omembe vrednih potomcev oziroma posnemovalcev.

Punka leta 2017 pač človek ne more več poslušati z istimi ušesi kot pred 30 leti. To je dejstvo, s katerim bi se moral soočiti marsikateri fen scene, tudi tisti, ki hrepenijo po zlatih časih Radia Študent... V mnogočem je to samo še ena v vrsti komoditet, ki jo lahko kupimo in prodajamo po želji. Njegova sporočilnost je v večini reducirana na vselej ponavljajoče se, izpraznjene slogane, na idejo uporništva, ki pa je med mladimi v zadnjih letih, predvsem skozi trap, dobilo povsem drugačne oblike. Toda v brezobličnem in brezzobem belem šumu krikov »fuck society« ali »fuck the police«, Propagandhi bdijo nad sceno kot modri starci, ki popolnoma stojijo za takšnimi izjavami. Z razliko, da se v njihovih verzih skrivajo več kot le parole. Včasih se zdi, da v resnici beremo akademsko-literarne humoreske, drugič moralne spise, tretjič naključne anekdote o izkopanih skeletih mamutov, ki v sebi skrivajo bistvo vesolja. Propagandhi torej ostajajo odgovor na vprašanje, kako energičnost ter direktnost punka in skoraj akademsko kritiko kapitalistične družbe spojiti v intrigantno, predvsem pa relevantno glasbeno izdajo. V luči dogajanja v zadnjem letu, se na koncu lahko le strinjamo z vselej zajebantskim Hannaho, ko pravi… »I think my only fear of death is that it may not be the end // That we may be eternal beings and must do all of this again // Oh, please lord, let no such thing be true.«

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.