Domino Recording, 2020

Leto 2020 doslej ni bilo nič drugega kot kaos. Prizadeli so nas življenjski scenariji, za katere nihče ni pričakoval ali si celo predstavljal, da bodo postali del našega vsakdana. Od smrtonosnega virusa, ki je preplavil svet in v naše življenje vnesel stalen strah, do globalnih množičnih protestov, ki so nam odprli oči za kruto resničnost, v kateri živimo. Z drugimi besedami, leto 2020 je kot vlakec smrti, ki vozi samo navzdol. Vendar moramo v divji vožnji iskati tudi svetlo plat. Minuli meseci so prikazali človeške nepopolnosti, kar je vodilo do večje zavesti o tem, kako naše odločitve vplivajo na svet.

Klofuto v obraz, ki nam jo je prizadejalo letošnje leto, je mogoče čutiti tudi v glasbi detroitskih postpunkerjev Protomartyr. V današnji ediciji oddaje Tolpa bumov se bomo posvetili njihovemu novemu glasbenemu materialu, in sicer petemu studijskemu albumu, naslovljenemu Ultimate Success Today, ki je izšel letos pri britanski indie založbi Domino Recording. 

Hrupni kvartet ni neznanec alternativne glasbene scene. Zasedba že od ustanovitve leta 2010 s svojo glasbo podaja močne izjave in kritike sveta, zaradi česar izstopa kot eno najbolj cenjenih ameriških glasbenih imen. Zasedba ima dolgo diskografsko zgodovino, ki večinoma temelji na elementih travme in eksistencialnega nihilizma kot posledic življenja v ZDA. Prvi štirje albumi zasedbe se vrtijo okoli temačne tematike, ki se tako glasbeno kot besedilno medsebojno navezujejo. Nekateri glavni motivi Protomartyr, ki definirajo do družbe in politike kritično glasbo, so na primer rasizem, patriarhalna hegemonija ter propadajoči ameriški politični sistem, ki so v ameriškem življenju na žalost postali običajni.

Na petem albumu Ultimate Success Today se zasedba vsekakor ne oddaljuje od neskončnih družbenih in političnih težav, ki nad ZDA lebdijo kot temen oblak. Tokrat se bend potaplja v trenutni padec svoje domovine, za katerega sta krivi dve vzporedni situaciji - medel odziv na globalno pandemijo in množični protesti, ki so se pojavili kot jezna reakcija na policijsko rasno brutalnost. Relevantnost teh dveh vodilnih sil na izdaji ustvarja še bolj realistično in čustveno doživetje, saj album kot celota odpira vprašanja o življenju, obstoju in negotovi prihodnosti. V albumu se zasedba izogiba privlačnim in plesnim ritmom, ki so bili delno prisotni na njihovem četrtem albumu Relatives In Descent iz leta 2017. Namesto njih Protomartyr sedaj doživimo v njihovi najmračnejši različici doslej.

Hitri ritmi bobna in globoke bas linije, ki so značilni elementi postpunk žanra, so prežeti s pridihom gotskega rocka in dolgimi hipnotičnimi kitarskimi rifi, ki so prisotni na celotnem albumu. Protomartyr tokrat tudi odpirajo vrata eksperimentiranju z ne tako značilnimi postpunkovskimi zvoki. Zasedba vnaša orkestralno vzdušje, ki ustvarja prostor za druge inštrumente na albumu. Tako kričeči saksofon izbruhne iz hipnotizirajočega ozadja uvodne skladbe Day Without End in hrupne Tranquilizer. Protomartyr pa uspejo ustvariti apokaliptični ambient razpadajoče domovine, katere prihodnost je usmerjena neposredno v uničenje. 

 Kar daje albumu globlji pomen, so seveda nihilistična besedila, ki so nekoliko predvidljiva, saj je mojster, ki se skriva za tako težkimi besedami, pevec Joey Casey. Zelo življenjska, a pretkana besedila so v glasbi Protomartyr prisotna že od samega začetka zasedbe, toda Joeyjeva sposobnost, da navdih izkoplje iz stare in pozabljene literature, na tem albumu doseže vrhunec. Besedila na splošno vključujejo zapletene in celo neznane besedne zveze ezoteričnega pomena in sodobnemu poslušalcu morda zvenijo še bolj skrivnostno. Joey se tako v skladbi The Aphorist sklicuje na srednjeveško irsko literaturo, v skladbi Michigan Hammers se spominja mehiško-ameriške vojne iz leta 1847 in dvomi o smislu lastnega obstoja v zaključni Worm in Heaven, ki se nanaša na biblijske zgodbe. Joey pa v vseh teh zgodbah najde smisel, saj jih harmonizira s trenutnim kaosom sveta.

Ultimate Success Today ponuja močno glasbeno doživetje, ki  poslušalce vodi k soočenju z resničnostjo. Elementi depresije, surovosti in destruktivnosti, ki jih je mogoče občutiti v celotnem albumu, so skorajda jasen odraz človeških neuspehov leta 2020. Toda poleg dejstva, da zasedba v štiridesetminutni zvočni vožnji predstavi jasno sliko o novi kruti resničnosti, ki ni prizadela le ZDA, temveč ves svet, nam album pusti, da se vprašamo: Kaj sledi zdaj?