ZARŠ, 2021

V duhu kričečega radia, ki ga furamo v teh dneh, vam bomo tudi v današnji Tolpi postregli z bojevito in neukrotljivo muziko. Govorimo o triu Psihedelavci, ki ga lahko beremo tudi kot supergrupo slovenskega podtalja. Sestavljajo jo Nastja Janežkovič, Martin Ukmar in Samo Pavlica – Linč. Slednji so, ali pa so bili, dejavni v številnih drugih projektih, kot so Tovariš Strmoglavljen, Kovesolje in nevemnevem. Za vse redne spremljevalce našega vrlega Študenta je poznavanje te scene malodane samoumevno. Na relaciji med Krasom in Ljubljano se pletejo tako klubske kot dolgotrajne glasbene vezi, ena izmed njih pa je tudi zasedba, ki jo obravnavamo danes. Psihedelavci so v zadnjem času posneli in zmiksali album zZemljoPles, ki ga boste lahko slišali eksluzivno v današnji oddaji, izšel pa bo enajstega junija pri hišni založbi Radia Študent – ZARŠ.

Na zZemljoPlesu trio postreže s šestimi komadi, ki jih kljub razlikam v zvočni produkciji ali aranžmajih povezuje nekaj neoprijemljivega. Kot nekakšen duh. Ali duša. Preveva jih melanholija, ki ni umetelna in kičasta, temveč predvsem iskrena. Poleg tega naj vas ne zavede ime Psihedelavci, saj tudi ne gre za oživljanje kakšnih glasbenih prvin alternativnih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Glasba, ki jo ustvarjajo, je surova in bojevita. Distorzirana kitara z rifi seka skozi neukročeno bobnanje in se prepleta z jasnim in ostrim vokalom. Iz produkcije komadov so očitne izkušnje in kilometrina, s katero se ponašajo izvajalci, in zaradi česar kreativne odločitve, sprejete na albumu, delujejo dobro. Skladbe so dovršene in jasne, brez balasta. V svojih aranžmajih se komadi raztezajo od osnovnih vokala, kitare, bobna do metalofona in violin na komadu Mesečniki. Prav tako so spisane z mislijo na vse izvajalce in puščajo dovolj prostora za individualni izraz, s čimer pridobijo lastno identiteto. zZemljoPles je album, ki je nastal iz radosti do glasbe, naravnost iz samega glasbenega delovanja in ne kot izpolnjevanje kvote na poti do česarkoli drugega. 

To pa bi z eno besedo lahko poimenovali konsistentnost. Pa ne zgolj konsistentnost same zasedbe, temveč tudi umetniške integritete izvajalcev. Ti v vseh letih ustvarjanja v različnih projektih ohranjajo svoj izraz in se ne podrejajo trendom, ki prihajajo in odhajajo. Prav tako ne sklepajo kompromisov, da bi dosegli večje število poslušalcev. Ne gre za slavo, temveč za glasbo. In ravno ta konsistenca se zdi v današnjem času radikalna, saj kaže na umetniška načela, ki se ne uklanjajo željam kuratorjev plejlist in modnim muham zvočnosti. V glasbi je mogoče čutiti nekaj izrazito človeškega, kar presega žanrske okvirje in rabo inštrumentacije. Gre za pečat, ki ga pušča zasedba, ne nujno vezan zgolj na doživljanja, ki jih sprožajo čustva v komadih, temveč tudi nezlomljivost duha in neomajna želja po raziskovanju glasbe na sebi lasten način. Zasedba dokaže, da ni potrebe po sledenju tempu sodobnega sveta in masovnem izdajanju albumov zgolj zato, da kot ustvarjalec ostaneš relevanten. Ravno nasprotno, pokaže, da je mogoče ustvariti velika dela, če si le vzamemo dovolj časa. Posebna je zaradi svoje umetniške brezkompromisnosti in zaradi svoje integritete.

Trio Psihedelavci, katere člani so na domači alter sceni tako ali drugače aktivni že vsaj zadnjih deset let, je uspel izdati album svetovnega kalibra, ki ne ponavlja formul iz preteklosti in se ne ukvarja s tem, kaj bo prineslo največ lajkov. Paradoksalno pa bi si ravno zaradi tega zaslužili večji doseg. Komadi s plate bodo namreč nedvomno odmevali v vaših ušesih še dolgo po poslušanju in čisto možno je, da si boste nevede požvižgavali melodijo komada Unity na sprehodu po mestu ali kjerkoli pač še žvižgate.