PSPIRALIFE: Self Similar

PSPIRALIFE: Self Similar

Oddaja
22. 11. 2011 - 19.00

Zenon, 2011

 

Ustanovitelj založbe Zenon Records, ki ustvarja pod umetniškim imenom Sensient, je odgovoren za sprožitev zadnjega trenda v psihadeličnem tranceu. Gre za počasnejši, temačno orientiran progresivni trance, ki je križan s tehnoidnim minimalizmom.. Prvenec z naslovom Self Similar Pspiralife-a pa predstavlja še eno vrhunsko “zenonesko”, ki z eno nogo stoji v ustaljenih okvirjih izredno visokih standardov založbe Zenon, z drugo pa raziskuje zmožnosti njenih goa-deličnih odvodov.

* Ustanovitelj založbe Zenon Records, ki ustvarja pod umetniškim imenom Sensient, je odgovoren za sprožitev zadnjega trenda v psihadeličnem tranceu. Gre za počasnejši, temačno orientiran progresivni trance, ki je križan s tehnoidnim minimalizmom. Glede na kontinuiteto kvalitetnih izdaj, ki jih znotraj teh okvirjev lansira omenjena založba, se je za tovrstne muzike ustalil izraz “zenonesque”. Prvenec z naslovom Self Similar, danes predstavljanega izvajalca Pspiralife-a (*beri: pspajralajf, kao p-spiral-life, ampak nisem sure) pa predstavlja še eno vrhunsko “zenonesko”, ki z eno nogo stoji v ustaljenih okvirjih izredno visokih standardov založbe Zenon, z drugo pa raziskuje zmožnosti njenih goa-deličnih odvodov.

Sodobna plesna glasba je glasba ritma in zvoka. Psy trance pa v tej domeni ponuja ogromen manevrski prostor, saj od daleč izgleda kot zunajzemeljsko smetišče raznoraznih ritmično-zvočnih akrobacij. Njih vezivo je zvočni dialog, ki zahteva producenta s prefinjenimi ritmično-zvočnimi sposobnostmi. In kot mnogi vrhunski trensarji, tudi Shayne Rogers aka Pspiralife izhaja iz bobnarske preteklosti. Za bobne je prvič poprijel pri sedmih letih, kasneje pa je samo učenost dopolnil s študijem jazza, funka in latina na glasbenem konservatoriju v Hobartu. Na Collegeu je študiral audio dizajn, medtem pa praktično celo življenje igral kitaro in bobne v raznoraznih bendih, z razponom med bluesom, countryjem in rockom.

Plošča Self Similar izvrstno užema hibrid minimala in psy-a. Meja komplementarnega spoja se kaže preko spretno zabrisanih mej med fundamenti obeh žanrov. Minimal je na eni strani poln zvočnih fraz, ki spominjajo na prosto padajoče pink-ponk žogice. Psy trens pa je na drugi strani poln zvokov, ki spominjajo na škripanje vrat oziroma pokljanje pantov. V osnovi gre torej obakrat za zvočne fraze, ki bodisi upočasnjujejo ali pospešujejo neko sosledje enakih zvokov, ki pri manjših hitrostih oziroma frekvencah tvorijo nekakšna pokljanja, pri večjih hitrostih oziroma višjih frekvencah pa tvorijo harmonične zvoke. Žaga oscilator na primer, ki je najbolj pogosto uporabljan “waveform” v psy-u, pri ekstremno nizkih frekvencah le poklja, pri višji pa tvori tone. In ravno v tej premeni med pokljanji in tonalnostjo, kjer bivajo ekstremne “pitch modulacije” in posledično precejšen del psy trensa, se odvijajo najbolj spektakularni zvočno-ritmični dialogi. Vloge, ki načeloma pripadajo bodisi perkusivnim semplom bodisi ekstremno počasnim žaga oscilatorjem, se dinamično menjajo. Tovrstna pestrost in dinamika pa se ohranjata tudi, ko pokljanje preraste v nažagane sinte, saj se spodrivanje med sempli in sinti dogaja neprestano. Ob tem glasba niti za trenutek ne trpi na račun IDM-arsko navdahnjene kompleksnosti, saj Pspiralife uspešno drži plesni groove. Tega le bežno ustvarja z glomaznimi, a vrhunskimi bas linijami, saj plesnost bazira predvsem na eklektičnih in ritmično sekvenciranih zvokih. Torej, tako kot vse zenoneske, tudi plošča Self Similar predpostavlja poslušalca, ki je sposoben trzanja na kaj bolj kompleksnega od repetativnega beata.

V mnogih zenoneskah je moč opaziti simpatiziranje oziroma neke vrste reciklažo trens estetike, ki jo je utemeljila ena najbolj kultnih trens plat vseh časov z naslovom Cryptic Crunch zasedbe Hux-Flux iz leta 98’. Album Self Similar pa gre v raziskovanju tovrstnega skrotovičenega goa-stičnega psy-a še korak dlje. Retro melodika je spretno vtkana v vrhunsko sodobno produkcijo, včasih se kaže implicitno, prav tako pa jo namesto sintov občasno sproducira tudi kak klasični inštrument.

Za album Self Similar lahko rečem, da s produkcijskega vidika dosega prav vse visoke standarde sodobne plesne muzike. Hkrati pa se izogiba nepopustljivemu trendu prekomernega kompresiranja. Posledično zvoki dihajo, saj imajo veliko dinamičnega razpona. To nam omogoča, da lahko v kombinaciji z nenasičenim aranžmajem raznorazne zvoke občudujemo v vsej svoji “naravni” veličini - četudi so v osnovi sintetični. To glasbi doda ekstra prostornost ter jo hkrati postavlja v polje muzik, kjer imajo zvočni detajli posebno vrednost.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.