Joyful Noise Recordings, 2016

Kalifornijski kolektiv Psychic Temple je v enkratni seansi lanskega avgusta priredil skladbo in motive albuma Music for Airports, ene izmed ključnih plošč začetka ambientalne glasbe, ki so jo konec sedemdesetih let idejno zasnovali Brian Eno, Rhett Davies in Robert Wyatt. Ploščo bomo obravnavali v dveh kontekstih: enkrat kot priredbo v relaciji z njenim originalom, drugič pa bolj kot glasbo samo na sebi, ki je plod spreminjajočega se kolektiva Psychic Temple.

Začnimo z drugim pogledom in predstavimo ta mešani orkestrski kolektiv. Vlogo idejnega vodje nase prevzema Chris Schlarb, nekako vzoren emancipirani glasbenik novega tisočletja. V začetkih se je precej posvečal vodenju svojega produkcijskega studia BIG EGO in založbe Sounds Are Active, ki je predstavljala kalifornijsko alternativno glasbo, danes pa ima aktivnejšo vlogo tudi kot »režiser« prilagodljivega kolektiva Psychic Temple. Glede na zastavljene projekte Schlarb izbira »ustreznost« soigralcev, ki jih vabi na snemalne seanse izvajanja raznoraznih priredb v slogu improviziranega ambientalnega jazza ali njegove avtorske glasbe.

V dosedanjih štirih izdajah od leta 2010 se je v kolektivu Psychic Temple premešalo okoli 30 ljudi, medtem ko je na danes obravnavanem albumu Plays Music For Airports sodelovala enajsterica glasbenic in glasbenikov. Med njimi sta na primer znana stara fotra zasedb, slavnih še iz časa ameriških osemdesetih: Minutemenov basist Mike Watt in metal kitarist Paul Masvidál iz zasedb Cynic ter Death. Skupaj s preostalim kolektivom se pod Schlarbovim okriljem družno podajajo v vode jazza, folk glasbe in kantavtorstva, verjetno čisto zaradi želje po igranju in druženju z drugimi glasbeniki in podvrženosti drugačnim glasbenim pristopom. Pa tudi ker niso na turneji in ne počnejo nič boljšega.

Toliko o samem kolektivu Psychic Temple. Komentirajmo in primerjajmo sedaj še kontekst originala in njegovih priredb. Music for Airports je bil spisan leta 1978 kot del idejnega snovanja drugačne glasbe, ki bi se predvajala na javnih prostorih kot je letališče. Manipulirane izrezke posnetkov sintetizatorja, klavirja in kitare je Brian Eno ponovno spel v dolge skladbe, ki so pomagale skovati novo žanrsko poimenovanje – ambientalna glasba. Po uspešni izdaji albuma Music for Airports so skladbe z njega po nekaterih terminalih v Minneapolisu in v Braziliji dejansko zamenjale radie in glasbo, ki se je predvajala sicer. Od tega podviga je ostalo le nekaj anekdotičnih pritožb, da so zaradi počasne glasbe potniki zaspali na svoje lete. Skratka, Enov projekt je imel svojo poanto: glasbi v javnih prostorih je pogosto očitano, da deluje kot pohištvo, kot dekor, kot ozadje, ki ga lahko brez slabe vesti ignoriramo. Del ambientalne glasbe je želel tovrsten muzak opolnomočiti s kompromisom: naj bo v ozadju, a naj bo tudi prilagojen atmosferi in vreden prisluha.

Sedaj pa k dejanski priredbi. Omenimo najprej, da je orkester Bang on a Can že leta 1998 pretvoril Enovo idejo v kompozicijo. Izdali so album, kjer so Enove manipulirane posnetke spremenili v natančno živo izvedbo, in ga leta kasneje tudi realizirali s koncertnim nastopu na letališču. V tokratni priredbi v izvedbi Psychic Templa pa je skladba 1/1 izvedena v studiu, stran od letališča in uporabljena zgolj kot podlaga za okvir improvizirane kompozicije. Ponavljajoč motiv originala je v rabi kot osnovna tema, ki jo enajsterica razvije v svoji free jazzovski maniri, obenem pa je spretno minimalno dirigirana.

Trik te priredbe je v tem, da ima Chris Schlarb, torej vodja kolektiva, vselej ob sebi stikala, s katerimi prižiga in ugaša luči vsakemu igralcu posebej in jim s tem narekuje, kdaj želi, da igrajo. Toplina električnih orgel séje podlago skoraj celotni 17-minutni izvedbi, v kateri se s počasno dromljo razvije prava vznesena orkestrada. Trobila poleg orgel sprva snujejo osnovno temo, kaj hitro po tem pa se skupaj z bobnarskim topotanjem potopijo v nestanoviten tonalitetni ples. Kolektiv se sredi izvedbe prepusti skorajšnji tišini, nakar se Schlarb in Masvidal pazljivo razpojeta v kitarskem dialogu, dokler se zopet ne oglasijo trobente, ki namignejo še sklepčni vrhunec. Vmes se nam redkokdaj porodi občutek, da gre za enajsterico ljudi, stlačenih v 30 kvadratnih metrov, ob koncu pa je vseeno jasno, da je za nami precej dolga in razburkana pot.

Druga skladba na albumu je podobne dolžine, le da tokrat ne gre za priredbo, temveč za posvetilo Enovemu ljubemu prevoznemu sredstvu – avtobusu. Druga skladba, Music for Bus Stops, je za razliko od prve veliko bolj džemovsko naravnana. Dolge basovske linije spominjajo na zgodnje skladbe avstralske skupine The Necks, razvijajo pa se veliko okorneje. Celotnih 17 minut je koncentriranih na konstantnem bobnarskem ritmu, nad katerim se vrstijo posamične solaže in individualno izpostavljanje virtuoznosti, kar nam je po organskosti prve skladbe, zdaj - v drugi, bolj kot ne tuje. Pa ne zaradi odsotnosti spretnega dirigiranja, temveč zato, ker je še preveč očitno.

Naj se na tem mestu ustavimo in prepustimo govoriti glasbi. Psychic Temple so Enov motiv vzeli iz vznesenega občutja, ne pa, ker bi želeli nadaljevati njegovo delo. Schlarb pravi, da Music For Airports rešujejo iz pozabe. Težko bi se strinjali, da je delo vredno tovrstnega reševanja, prej bi bila ideja glasbe za javne prostore tista, ki bi lahko prevpraševala temelje glasbene industrije. Na koncu izpade predvsem namenjena spominu v melodičnem smislu, ne pa tudi v konceptualnem smislu.