Wharf Cat Records, 2020

Glasbeniki newyorške zasedbe Public Practice svoj prvenec Gentle Grip z nekaj otožnosti dojemajo kot bolj kot ne studijski projekt, saj zaradi trenutnih okoliščin za zdaj ostaja priprt znotraj štirih sten. S streamanjem, ki ga uporabljajo njihovi muzičarski kolegi, se ne nameravajo zadovoljiti, ker jim ne predstavlja polnovredne izkušnje tega, kar nudijo odrske luči in družba pod svetlikajočo se kroglo. Pravzaprav po njihovih besedah to sploh ni vredno primerjave oziroma niti ni primerljivo. Njihova misija je namreč spraviti ljudi na noge, jih premakniti k plesu.

Tolažijo se z idejo, ki je vzklila v več pogovorih o njihovem glasbenem udejstvovanju, verjetno že tako ali tako vsaj pri posameznikih uresničeno v praksi, namreč da poslušalci po možnosti razmaknejo pohištvo ob zidove in si priskrbijo svoje lastno plesno prizorišče. Ob nastajanju skladb so imeli glasbeniki torej v mislih plesišče, sveti prostor, ki je namenjen telesnemu izražanju in povezovanju v ali s skupino. Pograbili so mnoge zvočne disko elemente z bleščicami, ki so nedvomno zaščitni znak tega sijočega obdobja in pripadajoče glasbe, in z ekscesi, fancy and flashy, vred. Pred prehodom v aktualni prvenec, ki je na homemade plesišče stopil sredi letošnjega maja, so pred dvema letoma izdali štirikoračni EP Distance is a Mirror, še pred tem pa sta para članov delovala v drugih bendih. Vokalistka in tekstopiska Samantha York in kitarist Vince McClelland, ki odpoje najkrajši in najbolj cool komadič na plošči, sta bila nekdaj člana postpank štirice WALL, basistka in sovokalistka Drew Citron ter bobnar Scott Rosenthal pa tvorita pop duo Beverly. Zasedbi sta izdali po nekaj EP-jev in LP-jev z glasbo, ki se zdaj deloma razteza tudi na skupni prvenec Gentle Grip, novi material pa se od starega loči predvsem po uplifting vajbu in privlačni funksioznosti. Naj vas uvodna, edina nekoliko darkerska, industrialna skladba Moon, ki razveže vsebinsko nit plošče ali pa vsaj izda bendov moto, nikar ne pretenta. Glasbeniki v skladbah na albumu nasploh na več koncih presenetijo, tako z menjavo ritma kot vnosom elementarnih kosov nekih tretjih zvrsti, kot denimo v skladbi My Head, ko to naredijo z vpeljavo skaja, ki pa tako kot vznikne tudi ponikne v istem komadu na plošči, na kateri prevladujejo kombinacije funka, diskotečnih ritmov, no-waverskih basov in vokalov in tudi postpankovskih kitar.

Zasedbi uspe približati vrvež, pouličnost, zabavo, lahkotnost, četudi nekatere skladbe neposredno tematizirajo današnjo, kot pravi sam bend, moralno gimnastiko, vizualno ali materializirano morda bolj oprijemljivo ponazorjeno tudi v njihovih dveh glasbenih videospotih, in sicer predvsem vprašanje, kako narediti življenje bolj znosno, prijazno do sebe in do okolice, kako biti vsaj zmeren potrošnik in uživati v materialnem in hkrati ne povsem uničiti okolja in zlorabljati drugih za svoje več-kot-blagostanje. Torej potrošništvo tako ali drugače, obregnejo pa se tudi ob, recimo temu, potrošništvo romance in ljubezni, ob zavrgljivost posameznika, torej ob to, kako je dušno potrošništvo lepo ulito po kalupu (post)kapitalističnega materialističnega potrošništva in tudi eden podpornih stebrov tega, kot kaže, precej vzdržljivega sistema. Želijo si bolj izražati tisto, za čemer stojijo, kot izražati to, čemur nasprotujejo, pri tem pa vidijo temeljno ločnico denimo med disko muziko in postpankom in to uspejo tudi uglasbiti. In želijo si tudi, da je to, kar počnejo in s svojo kreativnostjo lahko ponudijo prakticirajoči publiki, nekaj vključujočega in zabavnega, kajti že tako ali tako je narobe svet in najmanj, kar lahko storijo, je, da naredijo nekaj, kar lahko ljudi poveže. Zatorej morebiti tudi zato vsaj tri skladbe na plošči vztrajno servirajo besedo svetloba, zvezano seveda še z žar(č)enjem, ki ga pogreva ples. Zagotovo torej zdravilna družbena plesna misija mogoče.

V tehničnem smislu glavni cilj benda ni, da bi zvenel povsem spolirano. Navdihujejo se pri in delujejo v DIY skupnostih, v katerih je slična miselno-srčna valovna dolžina bistvena za lajf, predvsem ključen pa je seveda navdih pri vse bolj gibalno osvobajajočih 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ki se zdijo s svojim vzdušjem danes tako zelo oddaljena. Enostavno je sicer prižgat radio, zarolat disko na žurki ali nastavit ploščo, mp3 fajle, ampak dani zgodovinski trenutek je za nas neulovljiv, za naše mentorje pa za vedno izgubljen, ker nazaj pač ne moremo, četudi nam bendi, kot je denimo Public Practice, ponudijo z lastnim pečatom opremljeno izjemno repliko zvočne slike nekega nespoznanega preteklega plesnega čara.

Vsebinsko je plošča Gentle Grip prepredena z zelo človeško tematiko, a po drugi strani posuta z bleščicami in ovita v nočni gruv in šik. V skladbi Compromised nočeš izbrati strani, nočeš živeti laži, a to je tako enostavno ... Hiša je pomembna, avto je pomemben, čevlji so pomembni ... Konzumiraj mene. Moralne dileme. Ustrezna skovanka »moralna gimnastika« se sliši zabavno, čeprav iz lastnih izkušenj vemo, da je hudičevo težko furat ravnotežje med tem, kar je (materialno) pomembno, in tem, kar je manj pomembno, kaj bolj, kaj najbolj, in kdaj sploh, če sploh, hedonizem izostane. Kako dobro smo zverzirani v moralni gimnastiki? Po eni strani se nam torej pleše, kot se nam ni še nikoli. Po drugi se nam meša, kot se nam ni še nikoli. Bend predlaga rešitev: potrudite se, kolikor je mogoče, in konzumirajte predvsem glasbo ter eden drugega.