PUCE MARY: THE DROUGHT

PAN, 2018

Med realnim in imaginarnim je včasih tanka meja, od okoliščin pa je odvisno, kako se nam zunanji svet ne zgolj prikazuje, pač pa tudi zdi. Igrice moči, komunikacijski šumi in ostale anomalije prenaseljenega planeta stojijo nasproti tistemu, ki sameva, nam lastnemu gonu za preživetjem. Je boj, ki bo s časom postal vse težji. Saj veste, več je več.

Tukaj, v pomoč specifičnemu raziskovanju, se nam kot nalašč ponudi nov album danske princese eksperimentalne elektronike Frederikke Hoffmeier alias Puce Mary – The Drought. Puce Mary je na sceni aktivna že nekaj časa, plošče pa je izdajala predvsem pri založbi Posh Isolation, s katero je pravzaprav zrastla. Album The Drought je prva plata, ki jo je izdala drugje, in ni presenetljivo, da ravno pri založbi PAN, s katero je zagotovo pridobila še nekaj več zaslužene pozornosti, ki jo je vzbudila že s svojim nastopom na berlinskem festivalu Atonal leta 2017.

Ko razmišljamo o vsej tej aktualni eksperimentalni elektroniki, ob tem vedno nujno razmišljamo tudi o konceptih in kontekstih: o tem, kaj je tisto, kar umetnika nagovarja k izvajanju nekega dela. V primeru power electronics gre pogosto za osebne stiske, življenjske refleksije, travme, ob tem pa skoraj pozabljamo, da so akterke, o katerih veliko govorimo, pravzaprav res akterke, so ženskega spola. Puce Mary, Pan Daijing, Pharmakon, Moor Mother, Lingua Ignota, Thembi Soddell in ne nazadnje tudi denimo domača Nina Dragičević so vse velike bojevnice ne zgolj znotraj polja avantgardnih umetnosti, pač pa tudi na polju feminizma. Zakaj, ko govorimo o glasbenicah feministkah, najprej omenimo Beyonce, Princess Nokio in Peaches?

Prevpraševanje struktur namreč še nikoli ni bilo lepše zastavljeno kot ravno znotraj sodobne eksperimentalne elektronike. Glasba, ki dobesedno preslika vse notranje boje v zvok, glasba, ki z estetiko grdega, lahko tudi nekoliko agresivno, iskreno opiše realna občutja. Glasba, ki se izvzame iz patetičnega kroženja med obrambnimi mehanizmi in z njimi povezanega pumpanja ega, glasba, ki se odpre tam, kjer najbolj boli. Glasba, ki se ji ni treba samoidentificirati, glasba, ki s svojim zvokom pove več kot tisoč besed. Tak je album The Drought.

Industrialno pulzirajoče krajine synthovske mašinerije, oplemenitene s terenskimi posnetki, so recept za idealen sprehod skozi sušna obdobja albuma, na način ko ostanemo primerno hidrirani. Ostati hidriran je pomembno.

Na plati je devet komadov, ki skupaj sestavijo en popoln kos, dinamika med njimi je pravzaprav neprekinjen dualizem med usodnim koncem in razburljivim začetkom. To se jasno kaže v prepletanju zgolj instrumentalnih komadov in tistih z vključenim besedilom, ki pa je vedno izredno jasno in razločno podano. Tukaj zagotovo izstopajo skladbe To Possess Is To Be in Control, ki se naslanja na notranje boje razcepljene osebnosti, Red Desert, poimenovana po filmu Michelangela Antonionija iz leta 1964, ki portretira posameznika v odnosu do okoljskih sprememb, ter ne nazadnje komad The Size Of Our Desires, ki pa kljub temu, da velja za hitič albuma, zveni prej kot reciklaža skladbe I Pray For Deliverance, The Size Of My Desires s kompilacije I Could Go Anywhere But Again I Go With You, ki je izšla v letu 2017 pri Posh Isolation.

The Drought ni izdelek, ki bi svojemu poslušalcu nudil pobeg iz realnosti, The Drought je album, ki poslušalcu ponudi realen vpogled v mešanje realnega z imaginarnim. Je album, ki svojemu naslovniku predstavi svet, kot je, kaotičen in s slabo vidnimi mejami med različnimi kategorijami, ki naj bi nas vodile h vztrajnosti in uravnoteženosti bivanja, pove nam, da tega ni in da je od takšnega zavedanja nesmiselno bežati, saj smo v svoji minljivosti vsi enako ranljivi. Vsake toliko časa je dobro, da je z nami kdo tudi odkrit. Dehidracija nikomur ne koristi, kar natočite si ta kozarec vode in ga z užitkom izpijte do dna!