Rafchild Records, 2021

Pred enim mesecem je pri nemški založbi Rafchild Records, ki nas od leta 2019 zalaga z glasbo bendov iz žanrsko tradicionalnejših okvirov doom, power in epic metala, izšla četrta plošča ameriške tričlanske zasedbe Purification, druga za omenjeno založbo. Trio je s svojo dolgometražno stvaritvijo The Exterminating Angel prerodil doomstrsko glasbeno sfero, zasičeno z mnogimi, pretežno solidnimi, a hitro pozabljenimi ploščami. Kljub žanrski oznaki doom se bend s svojo aktualno ploščo pomika še bliže psihedeličnim navdušencem, ki jih nikoli ne razočarajo pinkfloydovski kitarski rifi, izposojeni iz nekih popolnoma drugih časov, poskrbel pa je tudi za eno najprijetnejših power balad leta.

Purification je bend, ki je v metalskem podzemlju prepoznaven po svojih že kar treh, res precej tradicionalno heavymetalsko in hudomušno komponiranih ploščah. A pravzaprav gre za mlad portlandski bend, star komaj dobra tri leta, ki je nastal iz razvalin kratkoživečega dvojca Thrown. Dvema izgubljenima dušama se je pridružila tretja in tako so se basist, klaviaturist in vokalist Marshall Purify, kitarist in do lani sicer še bobnar benda Lord Resurrected ter sedanji bobnar Count Darragh podali na pot očiščenja, ki je vodila prek čaščenja nenavadnosti finskega žanrskega prednika Reverent Bizzare do aktualne četrte, kdaj tudi še kanček bizarne, a poglobljene in zvočno odrasle plošče z nepozabnimi rifi.

Najočitnejši razliki, ki sta se deloma manifestirali zaradi rošade v bendovi hierarhiji in ki ploščo The Exterminating Angel ločujeta od njenih treh predhodnic in jo postavljata na piedestal bendove ustvarjalnosti, sta uravnotežena dramatičnost in zmaga električne kitare nad bas kitaro, ki je vladala predvsem na prvencu, kitari pa ni pustila zares dihati tudi na nadaljnjih ploščah. Novo ploščo tako odlikujejo izrazito zapomnljivi, enkrat bolj sanjavi in mimobežni, drugič pa tudi samostojnejši, že nekolikanj solažni rifi, ki so tako kot vokali precej ganljivi in jim brez dvoma verjamemo. Glasbeniki so zelo resno in obenem igrivo antikrščansko nastrojeni, čeprav se med poslušanjem glasbe zdi, da ta izvira iz nekega globoko verujočega kotička, tudi zahvaljujoč vokalistovi interpretaciji tekstov, raznim zvočnim dodatkom ukulel ali starinskih sintetizatorskih mašin in nikoli dovolj prehvaljenemu kitaristovemu slastnemu sviranju.

To sviranje doživi svoj vrhunec v prvem delu plošče, predvsem v srceparajoči baladni skladbi On Earth as It Is, ki ji sledi naslovna The Exterminating Angel (Part I & II), dvodelni komad z mogoče (naj)več očitnega pridiha gotskega rocka v primerjavi z ostalimi skladbami, ki se po počasnem, bluesovsko-psihedeličnem insertu nato prevesi v inštrumentalno samozadovoljevanje z angelskim dotikom citram ali pa harfi podobnih zvokov. Nadvse nebeška triada komadov prvega dela plošče se zaključi s srednjeveškim akustičnim intermezzom, ki album razdeli na dva dela in odpre prostor enakomernejšemu doomstrskemu in v zaključni skladbi tudi še bežno bolj heavymetalskemu zvoku.

Marshall Purify, vodník, besedotvorec, vokalist in basist, je nekoliko manj razumljiv, kot bi si poslušalci za dano zvr​s​t oziroma strukturo in zven komadov morda želeli, a dovolj jasen, da lahko uslišimo svete in posvetne tematike, ki naslavljajo tegobe in veselja ter neizrekljivo podzemstva, tuzemstva in prekozemstva. Glasbeniki med drugim naslavljajo »uničenje zaradi koščkov pisanih dnarcev« in verski fanatizem, obenem pa strastno evocirajo Črnega učitelja. Bržkone odtod kdaj tudi občutek, da poslušamo hvalnico ljubezni, če ne ljubezni, pa vsaj vélikemu zgodbarju Jorgeju Luisu Borgesu v komadu Dreamtiger, najbolj doomstrskem komadu s plošče, pri kateri poslušalec ne ve, kaj vse ga še čaka za vogalom. Če so Marshall, Lord in Count na svojih starih ploščah in v intervjujih samoironično ali pač brez heca namigovali na predanost Črnemu učitelju, so za stvaritev nadplošče The Exterminating Angel svoje duše vendarle zares prepisali Satanu.