Willowtip Records, 2024

Digitalne naprave, umetna inteligenca, hologrami in socialni mediji so iz dneva v dan bolj neločljivo integrirani v vedno večji del človeškega vsakdana. Eksponenten napredek, ki naj bi svet vodil v enostavnejšo in preprostejšo prihodnost, se vse pogosteje izraža v preobremenjujočih količinah informacij, osamljenosti in vse globlji odtujenosti. Pojavlja se kriza lastne identitete in smisla. Umetna inteligenca bi v prihajajočih letih lahko redefinirala človeške funkcije, kar v duši malega človeka povzroča vse več tesnobe in zmede. Osrednja problematika sveta postaja vse kompleksnejša, v toku časa pa deluje kot nesmiselna uganka, ki se ji je lažje prepustiti, kot pa se ji zoperstaviti. Z vprašanjem, kot je, kako se spopadati s časom, ki neomajno tre krhkost duše in zatira človeka kot ustvarjalno bitje, se na novi plošči spopade zasedba Pyrrhon. Newyorška skupina je svojo peto ploščo Exhaust predstavila pri založbi Willowtip Records.

Glasbe zasedbe Pyrrhon se drži nekoliko nesrečna žanrska oznaka tehničen death metal, ki s seboj prinese nemalo že ustaljenih stereotipov, kot so pretirano speglana produkcija in hitrost ter blišč brez prave glasbene duše. Kljub temu se je v primeru zasedbe s tem nemogoče poistovetiti in je klasifikacijo potrebno dojemati le v njenem čistem bistvu. Muzika, ki jo glasbeniki ustvarjajo, je brez dvoma virtuozna, kar je posledično pravzaprav edina skupna točka, ki jo Pyrrhon imajo z večino bendov, povezanih z omenjenim žanrskim odvodom. Nekaj več vzporednic lahko morda povlečemo z zasedbami, ki se gibajo po abstraktnih prostorih avantgardnega metala. Newyorška scena je nabita z izjemno izvirnimi alkimisti temačnih stvaritev, ki so uspeli že ničkolikokrat prežvečenim metalskim formulam vedno znova vdihniti nove strupe. Pyrrhon za snovanje uporabljajo predvsem prvine prostega jazza, kar danes, ko metalskemu podzemlju poveljujejo bendi, kot je Imperial Triumphant, s katerim si je skupina v začetku celo delila ritem sekcijo, ne zveni nič svojevrstno, pa vendar je v tem primeru treba ločiti vzrok od posledice in Pyrrhon okronati za neke vrste pionirje.

Glasba zasedbe ni nikdar veljala za pretirano dostopno. Disonantni rifi, pankovska jeza in metalski ritmi so spojeni v izjemno frenetično godbo, za katero se zdi, da je njen namen poslušalce prej odgnati kot pritegniti. Pa vendar je bend že od samih začetkov uspel ustvariti konglomerat z izjemno pristnostjo, ki se manifestira v glasbi s posebno iskrenostjo in se na ta način poveže s poslušalcem. Nič drugega ni mogoče reči za ploščo Exhaust. V primerjavi s prejšnjimi izdelki je to verjetno najdostopnejše delo skupine, v katerem takó zvočno kot ideološko odzvanjajo hrup in tegobe vsakdana. Besedila so klesana premišljeno, tudi brez mrzlične godbe pa izražajo prezir in gnus do sodobnega nečloveškega sistema. Poetične verze na albumu dopolni kratka proza, ki v skladbah, kot je Out of Gas, ponudi dobrodošlo nasprotje besnečim vokalom.

Podobno kot na preteklih ploščah zasedba pokaže iskreno navdušenje nad raznimi glasbenimi odvodi in v mnogih skladbah ponudi neznačilne popestritve običajnega death metala. Druga skladba First as Tragedy, Then as Farce tako poseže v glasbeno zapuščino emo glasbe iz devetdesetih let, že naslednja, The Greatest City on Earth, pa reinterpretira postulate progresivnega metala v surovo in abrazivno skladbo, ki bi ji težko našli mesto drugje kot na albumu zasedbe Pyrrhon. Out of Gas predstavi že skoraj pričakovane vplive prostega jazza, ki se izrazijo predvsem v virtuoznem bobnanju. Glasba na plošči Exhaust je pisan skupek več glasbenih vplivov, ki skozi metamorfozo zasedbe deluje kot nekaj popolnoma izvirnega. Raznobarvna paleta se zlije v zelo koherentno ploščo, ki v svojem bistvu razkrije nezamenljiv pečat benda. Rezultat tega glasbenega eksperimenta so skladbe, ki so si po svoje zelo različne, kljub temu pa v sebi nosijo skupni imenovalec in s tem konstituirajo dobro povezan končni izdelek.

Pyrrhon so uspeli predstaviti ploščo, polno napetosti in tesnobe, ki za doseganje pričakovane metalske morbidnosti ne potrebuje klišejskih krvavih ali blasfemičnih tem, temveč raje poseže po vsem poznanem motivu tegob modernega sveta. Zasedba predstavi izvirne alegorije, ki na površje prinesejo vse obupane zgodbe otopelih duš. Ognjeni avtomobili postanejo tako resnični kot dež, ki naplavi mestne kanale in s seboj odnese ostanke spominov, nerazrešeno bolečino in ves smrad pozabljenih smeti, ki mirno ležijo na obrobju ulic. V skladbah se glasbeniki soočijo z nemalo zaskrbljujočimi temami odvratnega sveta. Skladba Concrete Charlie v grenko-sladkih verzih opisuje zloglasno zgodbo Chucka Bednarika in njegov nesrečen propad v NFL-u oziroma ligi ameriškega nogometa, povezan z možganskimi poškodbami. Luck Of The Draw opiše brezupnost zapravljanja možnosti tako v dejanskih igralnicah kot v igralnici življenja. V nasprotju s skoraj melanholičnim besedilom bi skladbo zvočno lahko primerjali z zvokom mathcore velikanov The Dillinger Escape Plane v času plošče Calculating Infinity.

Plošča Exhaustduši ne ponudi pobega v abstraktne temačne sfere ali katarze, poslušalca raje sooči z distopično realnostjo. Na površje naplavi zgodbe, pred katerimi si mnogi zatiskajo oči, jih predstavi v njihovi surovosti, jih ne olepšuje ali romantizira. Glasbeno so Pyrrhon znova uspeli dostaviti ambiciozno delo, ki kljub svoji kompleksnosti ne izpade preobremenjujoče ali pretirano pretenciozno. Exhaust ponuja neskončno razlogov za ponovno doživljanje te glasbene izkušnje tako vsem glasbenim entuziastom kot tudi vsem navdušencem nad samorefleksijo in drugim globokim premišljevalcem.