Mello Music Group, 2020

Dejstvo, da osrednji glasbeno recenzentski termin Radia Študent že tretjič v enem letu zavzema ameriški raper Quelle Chris, daje slutiti, da imamo opravka z izjemno konsistentnim, pa vendarle raznolikim gobcaškim umom, ki vrhunske plate brez kiksa niza že več kot pol desetletja. Najprej je zalet vzel z nekaj samostojnimi izdelki, z Jean Grae in ploščo Everything’s Fine je potem leta 2018 prebil mainstream, se nato lani vrnil, oborožen z albumom Guns, in letos je QC spet nazaj. Tokrat je ob njem zopet producent Chris Keys, pred nami pa je v Tolpi bumov plošča Innocent Country 2, izdana pri Mello Music Group.

Innocent Country pooseblja praktično že desetletje trajajočo zgodbo, prijateljstvo, ki je pravzaprav obeležilo tudi Quellejeve začetke pri založbi Mello, in počasno, a zanesljivo uvrstitev med indie-rap prospekte. Po nekaj sodelovanjih na različnih projektih je tako sicer Kalifornijčan Chris Keys produciral celotno ploščo Innocent Country, ki je bila takrat še del Quellejeve serije 2Dirt4TV. Podobna, a precej razširjena je tudi ekipa gostujočih umetnic in umetnikov. Tako tudi na nadaljevanju nastopijo opazno izboljšani Cavalier, Denmark Vessey, pa Fresh Daily in spoken word poet Big Sen, od novih pa na tem mestu omenimo vokalistko Starr Busby in raperko Nappy Nino. A če so zapise in recenzije takratnih izdaj, pa tudi Quellejevega izraza, še krasili opisi o resda zavednih travarjih, zapohanih jazzy bitih, drugih postranskih aktivnostih in tudi tematikah bolečine, je zdaj fokus obeh Chrisev na osebni rasti, celo na spiritualnosti in vrhunskem izrazu, ki sledi tovrstnemu samoiskanju.

Čeprav se ob poslušanju uvodnih treh močno sladkanih skladb morda komu zazdi, da je feelgood vibe Quelleja, Keysa in njune goste zanesel v hiperglikemijo, se po tem, ko je plata prodana, zgodi prava, relevantna repčuga. Tako v tehničnem kot tudi vsebinskem aspektu; z vidika tako raperske kot glasbene izvirnosti. Quellejeva značilna, a vendar raznolika vokal in slog dostave nas popeljeta med odlično zvarjene vrstice, iz katerih bruhajo popkultura, momenti samohvale, poudarjanje osebnostne rasti in znanja, skrbi za spiritualnost ter vseprisotna, tokrat morda še za kanček bolj poudarjena elementa Quellejevega izraza – satira in položaj afroameriške skupnosti. Keysove sonične stvaritve se iz pocukranega uvoda stopijo v lepljive, mastne bite z obilico jazzovskega pečata, ki jih Quelle in obilica gostov, tudi Homeboy Sandman ali pa denimo Pink Siifu, preprosto raztrgata. Vmešajo se še nekatere milozvočne kompozicije, pri katerih pa ima svoji gostji tudi Chris Keys; na nekaterih kompozicijah se mu namreč pridružita Merrill Garbus ter Melanie St. Charles.

Ena od zadnjih skladb, Mirage, pa vtise s plošče strne v eno, vrhunsko rapersko kompozicijo, na kateri ob Quelleju zopet zablestijo gostje, predvsem Earl Sweatshirt ter Big Sen. Innocent Country 2 je vrhunska stvaritev, ki jo tokrat krasijo obenem utirjena in tudi malce izzivalna produkcija podlag ter zelo široko, vključujoče, skorajda skupnostno sporočilo s strani Quelleja Chrisa in obilice skrbno izbranih gostov, ki so poziv za sodelovanje na plati upravičili. Plošča je dobro zaokrožena, relevantna, moderna. Recenzenta v nekaterih segmentih in vsebinskih aspektih spominja celo na najodmevnejše jazzovske raperske projekte prejšnjega desetletja, spet v drugih na najodmevnejše tovrstne projekte predprejšnjega desetletja. S tem da se Quelle Chris in Chris Keys raje od zvezdniškega ospredja držita v ozadju, ustvarjata, igrata videoigre in pohata.