Mello Music Group, 2022

Detroitski reper Quelle Chris se je s sedmim studijskim albumom, imenovanim Deathfame, znova dokazal kot eden bolj konsistentnih alternativnih reperjev na sceni, s ploščami, ki se vedno znova izkažejo za več kot solidne produkte. Chris pa ne velja zgolj za izkušenega MC-ja, temveč se je z leti razvil tudi v več kot sposobnega producenta, kar niso opazili zgolj poznavalci hiphop scene, temveč se je glas razširil tudi na zahodno obalo, vse do Hollywooda. Tam so ga skupaj z dolgoletnim prijateljem in producentom Chrisom Keysom med drugim povabili k ustvarjanju glasbe za film Judež in črni mesija. Kakorkoli že, Quelle Chris je vse prej kot le dober MC.

Vseeno pa nas je Chris kljub pričakovanjem s tematiko albuma presenetil. Pri produkciji sta mu sicer že pomagala Knxwledge  in Chris Keys, vendar je za razliko od preteklih plat Deathfame ubral povsem drugačno pot. Gre za zanimiv zasuk Quelle Chrisa, saj mu je ravno Chris Keys pomagal s produciranjem prejšnjega albuma Innocent Country 2, ki pa je v primerjavi z Deathfame neprimerljivo bolj optimističen. Gre namreč za plato, ki jo ob prvem poslušanju morda niti ne razumemo najbolje, saj Quelle Chris pogosto odrepa besedila bodisi z distorziranim glasom bodisi so situirana nekje v ozadju. To pa še zdaleč ni edini razlog, zaradi katerega je oteženo dojemanje izdelka. Chrisovi albumi so bili namreč do sedaj vse prej kot melanholični. Tudi način podajanja verzov bi lahko označili skorajda kot hudomušen. Deathfame pa predstavlja njihovo popolno nasprotje. Tu se Chris spopada predvsem z vse večjimi skrbmi, ki jih prinaša slava. Ena od njih je iskanje večnosti, za katero misli, da jo je v vodah alternativnega hiphopa moč doseči le s smrtjo, od koder tudi pride naslov Deathfame, skorajšnji portmanteau, ki se grobo prevede v smrtslava.

Z vsakim komadom na plošči spolzimo globlje v neke vrste nadrealistično pokrajino, ki ima mesto le v Chrisovi glavi. Sam sicer še vedno premore dobro mero arogance, kar tudi jasno izrazi v skladbi King in Black, ko dobre tri minute poslušamo zgolj duet beata in basa. Čez njega se v ozadju sliši distorziran Chrisov glas, ki nam pravi, kako on s svojo prezenco in zanosom predstavlja vzornika vsem novim generacijam MC-jev. Skladba deluje kot nekakšen protipol uvodni Alive Ain't Always Living, kjer kljub, kar je sicer na takšnem albumu težko verjeti, dokaj radostni Rhodes klavirski melodiji govori o prebijanju iz dneva v dan in vsakodnevnem boju s samim sabo. 

Vendar je občudovanja vredno Chrisovo zavedanje svoje pozicije v svetu. Ob poslušanju tekstov namreč opazimo, da Chris več kot sprejema – celo veseli se vseh prednosti življenja slavnega reperja, čeprav mu te več kot očitno predstavljajo tudi precejšnje breme. Primer ploščine ekstremne dvojnosti nista le že prej omenjeni skladbi Alive Ain't Always Living in King in Black, temveč tudi komad Feed the Heads, v katerem Chris sebe razglasi za največjega, medtem ko ostale MC-je zaničuje. Ob koncu albuma pa se s skladbo How Could They Love Something Like Me ponovno loti svoje nepomembnosti v svetu. Na plati ne manjka tudi gostujočih izvajalcev, kot so Navy Blue, Pink Siifu in podobni, pri katerih nas občasno zmoti pomanjkanje zavedanja, za kakšen tip projekta gre. Kar se tiče preciznosti in flowa so seveda brezhibni, vendar se ob njihovih nastopih ne moremo znebiti občutka, da so v kontekstu same plate malenkost odveč.

Album definitivno vzbudi občutek dihotomije Quelle Chrisa, ki nam z uporabo zvočnih efektov in načinom podajanja besedil ustvari nekakšno dogajanje v ozadju, pravzaprav občutek, da se vse dogaja v njegovi glavi. Občutek, da Chris vodi debato sam proti sebi in ob tem vseskozi hodi po tanki črti med zdravo pametjo ter norostjo. Medigri Die Happy Knowing They'll Care in Help I'm Dead sta zgolj inštrumentalna vložka, ki pa nosita posebno težo. Skupaj z ostalimi komadi namreč ustvarjata občutek vse globljega tonjenja v psiho Chrisa. Album Deathfame je za boljše razumevanje treba poslušati večkrat, saj nam ob prvem poslušanju ni popolnoma jasno, o čem teče beseda. In tudi glasba seveda. Kljub vsemu pa se Quelle Chris ne odmakne od svojega nekonvencionalnega načina repanja. Večino vokalov, ki jih slišimo v ozadju, je posnel namreč sam. Te je nato potopil v raznorazne efekte in dopolnil z načinom repanja, ki ga od mainstream reperjev nismo vajeni. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da gre za najtemačnejši produkt v Chrisovi karieri.