Trash Tape Records, 2022

Poleg profesionalno obdelane glasbe v ogromnih, ne ravno poceni studiih je vedno obstajala še druga struja s šibkejšo ali pa vsaj drugačno avdiofilsko tendenco. Kljub precejšni pogostosti bolj surove, neobdelane glasbe – ne nazadnje so se takih glasb občasno oprijemali tudi najbolj prepoznavni muzičisti – se ni ta nikoli zares prijela mainstreama. Tako so se avtorji tovrstne glasbe z leti povsem privadili slediti popularnejšim zvokom in predstavljati nekakšno antitezo profesionalno produciranim zvokom.

Zlasti v 90. letih, ko se je t. i. lo-fi glasba nekoliko konkretneje definirala, se je pojavila cela paleta raznolikih DIY-ustvarjalcev, ki so pričeli nekoliko več pozornosti pritegovati z lo-fi slacker rockom – Pavement, Beck, Guided by Voices, Elliott Smith in drugi. Še bolj pa se je tovrstna glasba – tokrat imenovana bedroom pop – razbohotila v zadnjem desetletju, ko se je razširila raba prenosnih računalnikov, s katerimi je postalo snemanje lastne glasbe dostopnejše in enostavnejše kot kadar koli prej. 

Tako pa pridemo do 14-letnega švedskega ustvarjalca, ki sliši na ime Quiet Commotion in se podpisuje pod že svoj drugi dolgometražec, All Others Strange. Z le malo življenjskimi izkušnjami ter s ploščami Elliotta Smitha in Car Seat Headrest v rokah se je mladi glasbenik že pri rosnih 13-ih letih lotil svojega prvenca Hallå, Kära Flod!. S tem je dokazal, da lahko brez večjih težav ustvari dovolj materiala za dolgometražno izdajo, hkrati pa tudi poskrbi za aranžmajski in producentski del ustvarjalnega procesa. Pri tem pa je pokazal dovolj unikatnosti, da nikakor ne moremo govoriti o pomanjkanju inventivnosti. 

Ob poslušanju izdelka je morda še večje presenečenje njegova kakovost, saj vsekakor ne zveni kot kak začetniški izdelek, ampak bi si lahko brez težav predstavljali, da za vsem skupaj stoji starejša oseba, ki nosi s sabo večjo malho izkušenj in življenjskih bolesti. Nenazadnje pa si je Quiet Commotion privoščil tudi bolj širokopotezen cilj, saj namerava vsako leto do svojega 18. rojstnega dne ustvariti nov album. Tako bi na svojevrsten način dokumentiral razvojna najstniška leta in tega se za zdaj vestno drži, ob čemer ni veliko dvomov, da tega cilja ne bi dosegel. 

Na drugem dolgometražcu, All Others Strange, Quiet Commotion le še razširi svojo ustvarjalnost. Medtem ko se je glasba na prvencu gibala predvsem na folk strani lo-fi akustičnega muziciranja, se je mladi glasbenik tukaj nekoliko bolj naslonil na svojo rokersko stran, ki pa prav tako izvira iz estetike lo-fi glasbe 90. let prejšnjega stoletja. In če prisluhnemo njegovemu EP-ju Static from Terrible Storm, staremu nekaj mesecev, ki ga zaznamujejo bolj shoegazerski in psihedelični prijemi, opazimo, da se Quiet Commotion hitro razvija v precej raznolikega ustvarjalca, od katerega lahko v prihodnosti pričakujemo le še bolj eklektične stvaritve. 

Kljub vsestranskosti pa lahko najdemo nekaj značilnosti, ki avtorjevo glasbo povezujejo v bolj celovit ustvarjalski svet, na primer njegov umirjen, občasno skoraj šepetajoč glas, ki ga redkokdaj oziroma praktično nikoli ne povzdigne tako zelo, da bi bil zares primoran uporabiti svojo prepono. S tem – v kombinaciji z ne najbolj osnovno melodiko – pa ustvari močno melanholično atmosfero, ki se je ne bi branil niti sam Elliott Smith. Ponese nas v naša najstniška leta in takrat občuteno svetobolje ob spoznavanju dvoličnosti sveta, ki ni niti približno tako popoln, kot se nam je morebiti zdel do takrat. 

Tudi besedila povezuje močna zaokroženost, čeprav bi lahko bila glede na glasbenikovo starost precej bolj napolnjena z najstniško nadutostjo, češ da avtor že popolnoma razume vse težave sveta in jih je prvi opazil, tako pa sedaj razgalja svet vsem ostalim, ki so do zdaj slepo živeli po taktu drugih. V nasprotju s tovrstno najstniško pisarijo se Quiet Commotion precej dobro zaveda svoje mladosti in v njegovih verzih lahko razberemo negotovo pozicijo na meji med otroškim in odraslim obdobjem. Ta mu ponuja odločitev, kako v prihodnje živeti v svetu, ki ni pravičen in ki mu je zanj vseeno. 

Vsekakor lahko na albumu najdemo pomanjkljivosti, denimo atmosfersko monotonost, ki jo Quiet Commotion mogoče preveč poredkoma, vendar vseeno še dovolj uspešno razbija z občasnimi dinamičnimi porasti v instrumentaciji ali pa z minimalnimi, a precej učinkovitimi zvočnimi efekti, ki delo dodatno obogatijo. Največjo težavo mogoče predstavlja vokal, ki je verjetno glavni krivec za enoličnost izdelka, saj glasbenik glasú praktično nikoli ne povzdigne nad skoraj šepetajočo raven, pa še tu bi lahko argumentirali, da je tovrsten pristop v tej glasbi popolnoma umesten, saj dobro oriše umetnikov položaj – prebiva v svoji sobi, v svojem svetu, ignoriran od prostranih množic in brez upanja na boljšo prihodnost. 

Ob teh morebitnih pomanjkljivostih pa se je vsekakor dobro opomniti, da ima Quiet Commotion kar precej časa za nadaljnji razvoj svoje umetnosti in da album All Others Strange verjetno ni niti blizu zaključenemu umetniškemu izrazu. Glede na njegovo starost odraža presenetljivo veliko odraslosti, tako s tehničnega kot s kompozicijskega vidika, in če se bo držal svojega načrta o vsakoletni izdaji albumov do polnoletnosti – kdo ve, kako bo njegova glasba zvenela takrat.